Babičina volja: Ko komu pripada dom?

»Tjaša, usedi se, prosim,« je babica Marija rekla s tresočim glasom, medtem ko je z rokami nervozno vrtela robček. V dnevni sobi je vladala napetost, ki bi jo lahko rezal z nožem. Rok je stal ob oknu, z rokami prekrižanimi na prsih, in gledal ven v deževno novembrsko noč. Mama in oče sta sedela na kavču, vsak s svojo skodelico čaja, a nihče ni pil. Vsi smo čakali na babičine besede.

»Moram vam nekaj povedati,« je začela. »Hiša… ni več na moje ime.«

Za trenutek je v prostoru zavladala tišina. Slišala sem le tiktakanje stare ure na steni in svoje srce, ki mi je razbijalo v prsih. »Kako to misliš, babi?« sem končno izdavila.

Babica je globoko vdihnila. »Prepisala sem jo.«

Rok se je obrnil in jo ostro pogledal: »Komu? Saj si vedno govorila, da bo ostala v družini!«

»Nekdo drug jo zdaj ima,« je tiho rekla in pogledala v tla.

V meni se je nekaj zlomilo. Ta hiša ni bila le zidovi in streha. Bila je srce naše družine, kraj, kjer sem kot otrok skrivala sladkarije v predalu pod stopnicami, kjer smo ob nedeljah skupaj jedli potico in kjer sem babico tolažila, ko ji je dedek umrl. »Zakaj?« sem zašepetala.

Babica ni odgovorila takoj. Pogledala me je z očmi, polnimi bolečine in krivde. »Ker sem morala. Ker sem želela videti, kdo od vas me ima res rad.«

Rok se je zasmejal – grenko, brez veselja. »Torej smo bili vsi na preizkušnji? Lepo, babi. Lepo.«

Mama je začela jokati. Oče je nemočno skomignil z rameni. Vsi smo bili izgubljeni.

Tisto noč nisem mogla spati. Ležala sem v svoji sobi in poslušala dež, ki je udarjal po strehi. Spraševala sem se, kdo smo postali. Ali smo res tako obsedeni z dediščino? Ali smo pozabili na vse nedelje ob pečici, na vse pogovore ob kavi?

Naslednji dan sem šla k babici. Sedela je v kuhinji in pletla šal za Roka – kot vedno. »Babi, povej mi resnico. Zakaj si to naredila?«

Pogledala me je s solznimi očmi. »Tjaša, ti si vedno bila ob meni. Ampak Rok… On se vrne samo takrat, ko kaj potrebuje. In jaz… jaz sem bila utrujena od tega občutka, da moram izbirati med vama.«

»Ampak zakaj nekomu drugemu? Zakaj ne meni ali Roku?«

Babica je vzdihnila: »Ker sem želela mir. Ker sem želela videti, ali boste ostali skupaj tudi brez hiše.«

V tistem trenutku sem začutila globoko žalost – ne zaradi hiše, ampak zaradi izgube zaupanja med nami. Ko sem prišla domov, sem našla Roka v dnevni sobi. Bil je besen.

»Vse življenje sem bil tisti slabši brat! Vedno si bila ti babičina najljubša! Zdaj pa še to!«

»Rok, ni šlo za to! Babica si želi samo miru!«

»Miru? Zdaj ga bo imela – sama!«

Dnevi so minevali v tišini in napetosti. Mama ni več kuhala najinih najljubših jedi. Oče se je zapiral v delavnico in popravljal stvari, ki niso bile pokvarjene. Babica ni več prihajala na obisk.

Nekega večera me je poklicala neznana številka.

»Dober večer, Tjaša tukaj?«

»Ja?«

»Moje ime je Matej Novak. Vaša babica mi je prodala hišo.«

Srce mi je padlo v hlače.

»Zakaj mi to govorite?«

»Ker želim, da veste – vaša babica mi je rekla, naj vas povabim na obisk kadarkoli želite. Rekla mi je tudi… da ste vi njena prava družina.«

Solze so mi spolzele po licih.

Naslednji dan sem šla k babici in jo objela.

»Babi, oprosti mi za vse slabe misli.«

»Tjaša, jaz sem stara in utrujena. Želim si le miru med vami.«

Rok ni prišel več domov. Preselil se je k punci v Ljubljano in se ni več oglašal na telefon.

Mama je postala tiha senca same sebe. Oče se je postaral čez noč.

Jaz pa sem sedela na klopci pred babičino hišo – zdaj Matejevo – in gledala skozi okno v kuhinjo, kjer se je babica smejala z novim lastnikom.

Vprašala sem se: Kaj nam ostane, ko izgubimo dom? Smo še vedno družina ali nas povezujejo le zidovi?

Mogoče pa prava pripadnost ni nikoli bila vezana na hišo. Mogoče smo jo izgubili že prej – ko smo začeli meriti ljubezen s kvadratnimi metri.

Kaj vi mislite – ali lahko družina preživi brez skupnega doma? Ali nas res povezujejo le stene ali nekaj več?