Zakaj sem hčerki prepovedala ločitev od bogatega moža: Ne ve, kako srečna je

»Ne boš ga zapustila, Neža!« sem skoraj zakričala, ko je v kuhinji z drhtečimi rokami zlagala svoje stvari v torbo. »Mama, ne morem več. Ne morem dihati v tej hiši, v tem zakonu, kjer šteje samo denar in videz!« Njene oči so bile rdeče od joka, a v njih je tlela odločnost, ki me je prestrašila bolj kot karkoli drugega.

V tistem trenutku sem se spomnila sebe pri njenih letih. Kako sem s tvojim očetom vsak mesec štela kovance, kako sva se prepirala zaradi položnic in kako sem si obljubila, da bo moja hči živela drugače. Bolje. Da ji nikoli ne bo treba skrbeti, ali bo imela za položnice ali za novo jakno pozimi.

»Neža, poslušaj me,« sem rekla tišje, skoraj proseče. »Veš, koliko žensk v Sloveniji bi dalo vse, da bi imele tvoje življenje? Lepo hišo v Rožni dolini, avto, potovanja… Tvoj mož je dober človek. Nikoli ti ni ničesar odtegnil.«

Neža je odložila torbo in me pogledala naravnost v oči. »Mama, a ti sploh slišiš sebe? Vse, kar šteje, je denar? Kaj pa jaz? Moja sreča? Moja svoboda?«

Zavzdihnila sem in se usedla za mizo. V meni se je odvijal boj – med materinsko ljubeznijo in strahom pred revščino, ki me je spremljala vse življenje. Vedno sem verjela, da je varnost najvišja vrednota. Da ljubezen pride in gre, a prazna denarnica ostane.

Neža je bila drugačna. Že kot otrok je sanjala o velikih stvareh – a ne o bogastvu, temveč o svobodi. Hotela je biti slikarka ali pisateljica. Jaz pa sem jo tiho usmerjala drugam: »Najprej si ustvari varnost, potem pa sanjaj.« Ko je spoznala Marka – visokega, uglajenega dediča družinskega podjetja – sem bila ponosna. Prvič v življenju sem čutila olajšanje.

A zdaj… zdaj mi je grozilo, da bom izgubila vse: njen zakon in njo samo.

»Mama, Marko me ne posluša. Zanj sem le okras na zabavah. Ne zanima ga moje mnenje. Ko mu povem, da želim delati ali študirati naprej, se mi posmehuje. Vse mora biti po njegovo.«

»Ampak imaš vse!« sem vztrajala. »Veš, koliko žensk trpi zaradi nasilja ali pomanjkanja? Tvoj mož ni tak.«

Neža je obmolknila in pogledala skozi okno na sivo ljubljansko nebo. »A ni dovolj, da nisem srečna? Zakaj moram ostati tam samo zato, ker je bogat?«

V meni se je prebudil stari strah. Spomnila sem se svojih staršev – očeta alkoholika in matere, ki je garala v tovarni in nikoli ni imela časa zame. Spomnila sem se vseh noči, ko sem kot otrok jokala od lakote ali mraza. Prisegla sem si, da moja hči tega ne bo doživela.

»Neža, prosim te… Če greš stran od njega, kaj boš? Kako boš živela? Saj veš, kakšna je služba v tej državi – pogodbe za določen čas, minimalna plača… Saj nisi več stara dvajset let!«

Neža se je zgrudila na stol nasproti mene in si z dlanmi pokrila obraz. »Raje bom revna kot nesrečna!«

V tistem trenutku sem začutila bolečino – ne le kot mati, ampak kot ženska. Kolikokrat sem sama požrla solze in ostala v slabem zakonu samo zato, ker nisem imela kam iti? Kolikokrat sem si želela pobegniti?

A potem so prišli spomini na vse ženske iz naše ulice – soseda Marija, ki jo je mož pretepal in ji ni pustil niti do trgovine brez dovoljenja; teta Silva, ki je po ločitvi končala v majhni garsonjeri in delala tri službe; prijateljica Sonja, ki so ji po ločitvi vsi obrnili hrbet.

»Mama…« Neža me je nežno prijela za roko. »Nočem živeti tvojih strahov. Nočem biti zaprta v zlato kletko.«

Zazdelo se mi je, da jo izgubljam. Da jo potiskam stran s svojo trmo in strahovi.

Tiste noči nisem spala. V glavi so mi odzvanjale Nežine besede: »Raje bom revna kot nesrečna.« Kaj če ima prav? Kaj če ji jemljem možnost za srečo?

Naslednji dan me je poklicala sestra Jana iz Kranja. »Kaj pa delaš z Nežo? Slišala sem, da se hoče ločiti.«

»Jana, ne morem ji dovoliti! Saj veš, kako težko je danes preživeti sama… Saj nima niti prave službe!«

Jana je zavzdihnila: »A ni bolje biti sam kot nesrečen? Spomni se na najino mamo… Koliko let je trpela zaradi očeta samo zato, ker ni imela kam iti? A res želiš to za svojo hčer?«

V meni se je nekaj zlomilo.

Ko sem naslednjič videla Nežo, je bila bleda in izčrpana. »Mama… če me imaš rada, me pusti oditi.«

Objela sem jo in prvič po dolgem času nisem rekla ničesar o denarju ali varnosti. Samo držala sem jo in jokala skupaj z njo.

Danes živim sama v bloku na Viču. Neža si počasi ustvarja novo življenje – ni lahko, a prvič po dolgem času jo vidim nasmejano. Marko se je poročil z drugo žensko iz »njihovega kroga«. Jaz pa vsak dan razmišljam: Sem ji res hotela dobro ali sem jo hotela zaščititi pred svojimi lastnimi strahovi?

Mogoče bi morala že prej poslušati njeno srce namesto svojih spominov na lakoto in mraz.

Pogosto se vprašam: Je res vredno žrtvovati srečo zaradi varnosti? Bi vi pustili svojo hčerko oditi – tudi če bi to pomenilo življenje brez blišča?