„Ne, tvoja mama ne bo živela z nami!” — Moja bitka za dom in dostojanstvo v senci tašče
»Ne, Matej, tega pa res ne moreš narediti!« sem skoraj zakričala, ko je v kuhinji, medtem ko sem rezala čebulo za večerjo, izrekel tiste besede: »Mami bo nekaj časa živela pri nama.« V tistem trenutku sem začutila, kako mi srce razbija v prsih in kako se mi roke tresejo. V glavi mi je odmevalo samo: ‚Ne, ne, ne.‘
Matej je stal pred menoj, z rokami v žepih, pogledoval v tla. »Nima kam, veš. Oče je umrl, stanovanje prodajajo. Saj bo samo začasno.«
»Začasno? Matej, veš, da to pri tvoji mami ne obstaja. Ko enkrat pride, ne gre več!« sem mu zabrusila. Vem, da sem bila ostra, a spomini na njene prejšnje obiske so mi še vedno živo pred očmi: kritike glede moje kuhe, pripombe o vzgoji otrok, celo to, kako obešam perilo.
Tisto noč nisem spala. V glavi sem premlevala vse možne scenarije. Kako naj zaščitim svoj dom? Kaj če Matej res vztraja? Kaj če izgubim sebe?
Naslednji dan je Marija že stala na pragu z dvema velikima kovčkoma in šopom rož v roki. »No, pa sem tu!« je rekla s tistim svojim glasom, ki je vedno zvenel kot ukaz. Otroka sta bila navdušena – babica jima je prinesla sladkarije in nova oblačila. Jaz pa sem stala ob strani in se počutila kot tujec v lastni hiši.
Prvi teden sem še skušala biti prijazna. Pripravila sem ji sobo, skuhala najljubšo juho. A kmalu so se začele pripombe: »A res misliš tako soliti juho?« »Otroka bi morala prej spat spravit.« »Matej ima rad drugače zlikane srajce.«
Matej me je vedno skušal pomiriti: »Saj misli dobro.« A jaz sem čutila, kako se v meni nabira jeza in žalost. Vsak večer sem jokala v kopalnici, da me nihče ne bi slišal.
Nekega večera sem zbrala pogum in Mateju rekla: »Tako ne gre več. To ni več najin dom. To je njen dom.«
Pogledal me je utrujeno: »Kaj naj naredim? Saj nima kam.«
»Ampak jaz imam! Jaz imam pravico do miru!« sem skoraj zavpila.
Marija je tisti trenutek stopila mimo hodnika in slišala najin prepir. Naslednje jutro mi je rekla: »Veš, Ana, včasih mora ženska potrpeti. Tako so nas učile naše mame.«
»Mogoče so vas učile narobe,« sem ji odgovorila tiho.
Dnevi so postajali vedno bolj napeti. Marija je prevzela kuhinjo – moje lonce in ponve je prestavila po svoje. Otroka sta jo začela klicati za vsako malenkost. Matej se je umikal konfliktom in ostajal dlje v službi.
Začela sem dvomiti vase. Sem res tako slaba žena? Slaba mama? Zakaj se počutim kot gostja v lastnem domu?
Nekega popoldneva sem sedela na klopci pred blokom in jokala. Pristopila je soseda Silva: »Ana, kaj pa je? Saj nisi ti kriva za vse.«
Povedala sem ji vse – od začetka do konca. Silva me je prijela za roko: »Veš, tudi jaz sem imela podobno izkušnjo. Če ne postaviš meja zdaj, jih nikoli ne boš mogla.«
Tisto noč sem prvič po dolgem času spala trdno. Zjutraj sem šla do Mateja in mu rekla: »Odločila sem se. Če se stvari ne spremenijo, grem jaz.«
Matej me je gledal v šoku: »Ana… saj ne misliš resno?«
»Mislim. Ne bom več žrtvovala svojega miru in dostojanstva.«
Tisti dan sva imeli z Marijo dolg pogovor. Povedala sem ji vse – kako se počutim, kaj potrebujem. Najprej je bila užaljena, potem pa presenetljivo tiha.
Čez nekaj dni je sama predlagala, da poišče drugo rešitev – preselila se je k svoji sestri v Domžale.
V hiši je zavladal mir. Otroka sta bila žalostna, a kmalu sta spet začela klicati mene namesto babice. Matej in jaz sva se počasi znova našla.
Danes vem: če ne bi postavila meja, bi izgubila sebe. In vprašanje za vas – koliko ste pripravljeni potrpeti zaradi miru v družini? Kje pa vi postavite mejo med pomočjo in samouničenjem?