Sobotno jutro, ki je razbilo moje zaupanje – Zofijina zgodba iz soseske trgovine

»Ne, ne more biti res!« sem skoraj zakričala, ko sem stala pred blagajno v naši soseski Mercatorjevi trgovini. Gospa za mano je nestrpno pogledovala na uro, blagajničarka pa je že drugič ponovila: »Gospa Zofija, ali boste plačali z gotovino ali kartico?« Roke so se mi tresle, ko sem premetavala torbico, a denarnice ni bilo nikjer. V tistem trenutku se mi je zdelo, kot da se je ves svet ustavil.

»Oprostite, mislim, da sem… izgubila denarnico,« sem komaj izdavila. Vsi pogledi so bili uprti vame. Počutila sem se, kot da sem gola sredi trga. Blagajničarka je zavzdihnila in rekla: »Ni problema, gospa, lahko pustite stvari tukaj in pridete kasneje.« Ampak jaz nisem mogla dihati. V glavi mi je odmevalo: kje je denarnica? Kdo jo je vzel? Ali sem jo pozabila doma? Ali pa…?

Ko sem prišla domov, sem najprej prebrskala vse kotičke stanovanja. Mož Andrej je sedel na kavču in gledal poročila. »Kaj pa ti tako divjaš?« me je vprašal, ko sem zmetala vse iz torbe na tla. »Izgubila sem denarnico!« sem skoraj zajokala. »A si prepričana, da ti je ni kdo ukradel? Saj veš, kako je danes…« Njegov glas je bil poln dvoma in rahle zamere. Vedno mi je očital, da sem preveč zaupljiva do ljudi.

Moja hči Tjaša je prišla iz sobe in me pogledala s tistim tipičnim najstniškim izrazom: »Mami, a si spet kaj pozabila? Saj si vedno taka…« Njene besede so me zadele globlje, kot bi si želela priznati. Vedno sem bila tista, ki drži družino skupaj, tista, ki skrbi za vse – zdaj pa sem bila naenkrat šibka in zmedena.

V naslednjih dneh sem postala sumničava do vseh okoli sebe. V trgovini sem opazovala prodajalke in kupce z nezaupanjem. Ko me je soseda Marija vprašala, če grem z njo na kavo, sem se izgovorila na glavobol. V resnici pa me je bilo sram – sram, ker sem izgubila nekaj tako pomembnega, in strah, ker nisem več zaupala nikomur.

Andrej je postal še bolj odmaknjen. »Saj ni konec sveta zaradi ene denarnice!« mi je rekel nekega večera. »Ampak ni samo denarnica!« sem mu zabrusila. »To je bilo vse – osebna izkaznica, kartice, slike otrok… Vse!« On pa je samo skomignil z rameni in se vrnil k televiziji.

Tjaša me je začela izogibati. Slišala sem jo po telefonu govoriti prijateljici: »Moja mama je čisto paranoična zadnje dni. Samo še o denarnici govori.« To me je zabolelo bolj kot izguba same denarnice.

Nekega večera sem sedela v kuhinji in gledala skozi okno v deževno noč. Spomnila sem se na svojo mamo, ki mi je vedno govorila: »Zofija, ljudje niso vedno taki, kot si želiš verjeti.« Takrat ji nisem verjela. Vedno sem mislila, da če si dober do drugih, bodo tudi oni dobri do tebe.

Ko sem naslednji dan šla po Tjašo v šolo, sva se peljali v tišini. Naenkrat me je vprašala: »Mami, a ti res misliš, da ti je kdo ukradel denarnico?« Pogledala sem jo v ogledalu in videla njen zaskrbljen obraz. »Ne vem več, kaj naj mislim, Tjaša. Včasih imam občutek, da ne poznam več niti sebe.«

Tisti večer me je poklicala soseda Marija. »Zofija, našla sem nekaj pred blokom – ali ti kaj manjka?« Srce mi je poskočilo. Stekla sem dol in tam je bila – moja denarnica! Bila je mokra od dežja in blatna, a notri so bile vse kartice in slike otrok. Denarja pa ni bilo več.

Ko sem prišla domov z denarnico v roki, so me vsi gledali presenečeno. Andrej je rekel: »No vidiš, pa ni bilo tako hudo.« Tjaša pa: »A zdaj boš spet normalna?« Njune besede so me zabolele. Nihče ni razumel moje bolečine in strahu.

Tisto noč nisem mogla spati. Razmišljala sem o tem, kako hitro lahko izgubiš zaupanje – vase in v druge. Kako te ena sama izguba pahne v spiralo dvomov in osamljenosti. Spomnila sem se vseh trenutkov v življenju, ko sem slepo verjela ljudem – prijateljem, družini… In zdaj? Zdaj nisem več vedela, komu lahko verjamem.

Naslednje dni sem se trudila vrniti v vsakdanjik. A nekaj v meni se je spremenilo. Ko sem šla po kruh v trgovino, sem torbico držala tesno ob sebi in sumničavo opazovala ljudi okoli sebe. Ko me je prodajalka pozdravila z nasmehom, ji nisem znala odgovoriti enako sproščeno kot prej.

Andrej mi je nekega večera rekel: »Zofija, saj nisi edina na svetu s težavami. Vsi imamo svoje probleme.« Njegove besede so me razjezile. Zakaj nihče ne razume moje bolečine? Zakaj moram vedno biti močna za vse?

Tjaša mi je prinesla risbo iz šole – narisala naju je skupaj na klopci v parku. Pod sliko je napisala: »Mami, rada te imam.« Takrat so mi po licih spolzele solze. Morda res preveč pričakujem od drugih. Morda moram najprej odpustiti sebi.

Včasih se vprašam: ali lahko po takšni izgubi sploh še kdaj popolnoma zaupaš ljudem? Ali pa ostaneš za vedno zaznamovan s strahom in dvomom? Kaj bi vi naredili na mojem mestu?