Portfel mojega moža, moj zaporniški zid: Moja borba za svobodo v ledenem zakonu

»Spet si pozabila kupiti mleko, Irena. Kako naj si skuham kavo?« Glas mojega moža Marka je bil leden, kot vedno zadnja leta. Stala sem v kuhinji, z rokami na pultu, in gledala skozi okno na sivo novembrsko jutro. Včasih sem si želela, da bi lahko skočila skozi to okno in tekla nekam daleč stran, kjer bi bila spet jaz – tista Irena, ki je nekoč sanjala o svoji knjigi, o potovanjih, o življenju, ki ni le sledenje seznamu nalog.

»Oprosti, Marko. Pozabila sem, ker sem bila včeraj pozno v službi.«

Ni me poslušal. Vedno je bilo tako. Njegov portfel je stal na mizi kot simbol vsega, kar je bilo pomembno – služba, denar, status. Jaz? Jaz sem bila gospodinja, mama, senca ženske, ki sem jo nekoč poznala.

Ko sva se spoznala na študentski zabavi v Ljubljani, je bil Marko drugačen. Bil je zabaven, poln načrtov in obljub. »Skupaj bova premikala gore, Irena!« mi je rekel tistega večera na Prešernovem trgu. In jaz sem mu verjela. Verjela sem mu tudi takrat, ko sva se preselila v manjše mesto na Gorenjskem in začela graditi družino.

A potem so prišli otroci – najprej Tjaša, potem še Jure. Marko je postal vse bolj odsoten. Najprej zaradi službe v banki, potem zaradi svojih hobijev – lova in kartanja s prijatelji. Jaz sem ostala doma z otrokoma in gospodinjstvom. Vsak dan sem čakala, da bo prišel domov in me objel kot nekoč. Namesto tega je prinesel domov hlad.

»Zakaj si vedno tako tiha?« me je vprašal nekega večera, ko sem sedela na kavču in brala knjigo.

»Ker nimam več kaj povedati, Marko. Ker se ne pogovarjava več.«

Zasmejal se je – tisti prazen smeh brez topline. »Saj nimaš časa za pogovor. Vedno si z glavo v oblakih.«

Tisto noč nisem mogla spati. Ležala sem poleg njega in poslušala njegovo enakomerno dihanje. V glavi so mi odmevale besede moje mame: »Irena, zakon ni pravljica. Včasih moraš potrpeti.« Ampak koliko potrpežljivosti je še ostalo v meni?

Začela sem pisati dnevnik. V njem sem zapisovala vse svoje misli in občutke – strahove, želje, bes. Pisanje mi je pomagalo preživeti dolge večere osamljenosti. Včasih sem si predstavljala, da bom nekega dne zbrala pogum in Marku prebrala vse te zapise.

Otroka sta rasla in opazovala najin odnos. Tjaša me je nekega dne vprašala: »Mami, zakaj se ti in ati nikoli ne smejita skupaj?«

Srce mi je počilo. Kaj naj ji rečem? Da sva postala tujca pod isto streho? Da sem vsak dan bolj ujetnica njegovega portfelja in hladnih pogledov?

V službi sem bila edina ženska v ekipi. Moj šef, gospod Novak, me je pogosto pohvalil za dobro opravljeno delo. »Irena, ti si srce tega oddelka!« mi je rekel po enem uspešnem projektu. Tisti občutek priznanja me je držal pokonci še dolgo potem, ko sem se vrnila domov v tišino.

Nekega večera sem med pospravljanjem našla Markov portfel odprt na mizi. V njem so bili papirji, računi in ena stara fotografija – midva na morju pred desetimi leti. Pogledala sem svojo mlajšo različico na sliki in se vprašala: Kje si zdaj?

Marko je prišel v kuhinjo in me zalotil s fotografijo v roki.

»Kaj pa delaš?«

»Gledam naju … nekoč sva bila srečna.«

Zavzdihnil je in skomignil z rameni: »Ljudje se spreminjajo.«

»Ampak midva sva se oddaljila … Ne vem več, kdo sva.«

Prvič po dolgih letih sva se pogovarjala brez očitkov ali kričanja. A pogovor ni prinesel olajšanja – le še več praznine.

Začela sem razmišljati o ločitvi. V Sloveniji to še vedno ni nekaj, kar bi ljudje sprejemali brez predsodkov – še posebej v manjših krajih. Moja mama bi bila razočarana; prijateljice bi šepetale za mojim hrbtom; otroka bi trpela.

A vsak dan sem čutila, kako se zid okoli mene viša. Markov portfel je bil simbol njegovega sveta – sveta brez mene. Jaz pa sem želela svoj svet.

Nekega popoldneva sem sedela na klopci pred blokom s sosedo Anico.

»Veš, Irena, tudi jaz sem bila ujeta v tak zakon. Ampak potem sem si rekla: življenje imam samo eno.«

Njene besede so mi dale misliti. Tisto noč sem prvič po dolgem času zaspala z upanjem.

Naslednje jutro sem Marku pustila pismo na mizi:

»Marko,
Ne morem več živeti v tej ledeni kletki. Potrebujem svobodo – zase in za otroke. Upam, da boš razumel.
Irena«

Ko se je vrnil domov in prebral pismo, ni rekel ničesar. Samo sedel je za mizo in dolgo gledal skozi okno.

Tjaša in Jure sta me objela in rekla: »Mami, končno si pogumna.«

Danes živim sama z otrokoma v manjšem stanovanju v Kranju. Ni lahko – finančno komaj shajamo; ljudje govorijo za mojim hrbtom; mama me še vedno gleda s solzami v očeh.

Ampak vsak dan diham lažje. Pišem svojo knjigo in učim otroke, da ljubezen ni hladna kletka.

Včasih ponoči še vedno slišim šepet preteklosti: »Kaj pa če bi ostala? Bi bilo bolje?«

Ampak potem pogledam svoje otroke in vem: »Ali ni bolje biti svoboden v resnici kot ujet v laži? Kaj bi vi storili na mojem mestu?«