Srce na dlani: Moj brat Miha in tišina po strelu

»Ne streljaj! Prosim, ne streljaj!« sem kričala, a moj glas se je izgubil v hrupu siren in ukazov. Vse se je zgodilo tako hitro, da še danes ne vem, ali sem res vpila ali pa je to le odmev v moji glavi. Moj brat Miha je stal sredi ceste, roke dvignjene visoko nad glavo, oči polne strahu in obupa. Policisti so kričali nanj, naj odloži nahrbtnik, a Miha je bil preveč prestrašen, da bi se premaknil. In potem – pok. Samo en strel. In tišina, ki je sledila, je bila hujša od vsakega krika.

Miha ni bil popoln. Bil je tisti fant iz Most, ki je vedno iskal bližnjice skozi življenje. Včasih je preveč zaupal napačnim ljudem, včasih je bil preveč trmast za svoje dobro. A bil je moj brat. Tisti, ki me je naučil voziti kolo na parkirišču pred blokom, ki mi je nosil šolsko torbo, ko sem si zlomila nogo. Tisti, ki je vedno rekel: »Ne skrbi, Neža, vse bo okej.«

Tistega večera je šel ven samo zato, ker ga je poklical prijatelj. »Samo na pivo gremo,« mi je rekel. Mama ga je prosila, naj ostane doma – zadnje čase so bile po Mostah same težave. A Miha ni znal reči ne prijateljem. Ko so ga policisti ustavili zaradi suma kraje v bližnji trgovini, ni imel ničesar pri sebi – le star nahrbtnik z nekaj sendviči in zvezkom. A nekdo iz skupine je začel bežati in policisti so se odzvali kot v ameriških filmih – z orožjem.

Ko sem pritekla na kraj dogodka, so bile ulice polne modrih luči in radovednih sosedov. Mama je klečala na tleh in se tresla kot list v vetru. Policistka mi ni pustila blizu. »Ne smete tja, gospodična,« mi je rekla hladno. »Prepozno je.«

Prepozno? Kako je lahko prepozno za dvajsetletnega fanta? Za nekoga, ki še ni imel časa živeti? V meni se je nekaj zlomilo. Vse tisto, kar sem verjela o pravičnosti in varnosti v naši državi, se je razblinilo kot megla nad Ljubljanico.

Dnevi po Mihovi smrti so bili kot nočna mora brez konca. Ljudje so šepetali po hodnikih bloka: »Saj veste, kakšen je bil Miha…« »Mogoče si je pa sam kriv…« Nihče ni vprašal nas – njegove družine – kako smo. Nihče ni vprašal mame, kako bo preživela brez sina. Nihče ni vprašal mene, kako bom še kdaj zaupala komurkoli v uniformi.

Oče je postal tih in odsoten. Po hiši se je plazila tišina, ki jo je bilo težko prenašati. Mama se je ponoči zbujala s kriki in jokom. Jaz sem sedela ob oknu in gledala prazno igrišče pod blokom, kjer sva z Mihom nekoč igrala nogomet.

Prišla je komisija za notranje preiskave. Prišli so novinarji s kamerami in mikrofoni. Vsi so hoteli zgodbo – a nihče ni hotel resnice. Policija je izdala uradno izjavo: »Uporaba strelnega orožja je bila upravičena zaradi neposredne nevarnosti.« Kakšna nevarnost? Miha ni imel orožja! Imel je sendvič in zvezek!

Na pogrebu so prišli vsi – tudi tisti, ki so ga prej obsojali. Soseda Marjeta je jokala bolj kot mama. Prijatelji so prinesli rože in pivo ter sedeli na klopci pred blokom do jutra. Vsi so govorili o tem, kako dober fant je bil Miha – a ko ga je bilo treba braniti pred predsodki in policijo, so vsi molčali.

Po pogrebu sem šla na policijsko postajo. Hotela sem odgovore. Poveljnik me je sprejel v svoji pisarni – za mizo polno papirjev in map. »Gospodična Novak, razumemo vašo bolečino…«

»Ne razumete!« sem mu zabrusila. »Moj brat ni bil kriminalec! Zakaj ste streljali? Zakaj niste počakali? Zakaj niste govorili z njim kot s človekom?«

Pogledal me je s tistim praznim pogledom uradnika: »Naši policisti so ravnali po pravilih.«

Pravila? Katera pravila dovoljujejo vzeti življenje zaradi suma kraje sendviča?

Začela sem pisati pisma – medijem, varuhu človekovih pravic, poslancem. Nekateri so odgovorili s praznimi frazami o žalovanju in zaupanju v institucije. Drugi sploh niso odgovorili.

V šoli so me gledali postrani – kot da sem jaz kriva za Mihovo smrt. Profesorica slovenščine mi je rekla: »Neža, življenje gre naprej.« Kako naj gre naprej? Kako naj grem mimo njegove prazne sobe vsak dan?

Nekega večera sem sedela z mamo v kuhinji. Tišina med nama je bila težja od vseh besed.

»Veš, Neža…« je rekla potiho. »Včasih mislim, da bi bilo bolje, če bi bil Miha res kriv za kaj velikega… Tako bi vsaj imela razlog za to bolečino.«

Objela sem jo in obe sva jokali dolgo v noč.

Ljudje pravijo, da čas zaceli vse rane. Lažejo. Rane ostanejo – le naučiš se živeti z njimi.

Danes hodim mimo policistov na ulici in se sprašujem: ali vedo, kaj pomeni vzeti življenje? Ali vedo, kaj pomeni uničiti družino zaradi trenutka panike ali predsodka?

Včasih ponoči še vedno slišim tisti strel in mamin krik. Včasih sanjam o tem, da bi lahko zavrtela čas nazaj – da bi Miho prepričala, naj ostane doma tisti večer.

Ampak časa ne moreš zavrteti nazaj.

Zato pišem to zgodbo – ker nočem več molčati.

Koliko družin mora še izgubiti svoje otroke zaradi napak sistema? Koliko časa bomo še gledali stran in si zatiskali oči pred resnico?

Povejte mi – koliko tišine še prenesemo?