Sence za domačo mizo: Moja izpoved o razpadu družine

»Kje je moj darilni bon? Ga je kdo videl?« sem skoraj zavpila, ko sem premetavala predale v dnevni sobi. Mama je sedela za mizo in rezala kruh, oči pa so ji bile prilepljene na telefon. Oče je listal Delo, kot da ga nič ne zanima. Moj mlajši brat Jure je tiho žvečil kos pice, ki si jo je pogrel sam, ker mama zadnje čase skoraj nič ne kuha. V zraku je visela napetost, ki je ni mogel preseči niti vonj po sveže pečenem kruhu.

»Tjaša, nehaj že s tem,« je zamomljala mama, ne da bi dvignila pogled. »Če si ga izgubila, ga pač ni več.«

»Nisem ga izgubila! Nekdo ga je vzel!« sem vztrajala. Vedela sem, da sem bon za koncert shranila v predal poleg kavča. Bil je darilo od babice za moj osemnajsti rojstni dan – nekaj posebnega, nekaj samo zame. In zdaj ga ni bilo več.

Oče se je oglasil s suhim glasom: »Mogoče si ga pa sama založila. Vedno si tako raztresena.«

V meni je vrelo. Zakaj me nihče ne jemlje resno? Zakaj vedno jaz izpadem kriva? Pogledala sem Jureta, ki je hitro umaknil pogled in še bolj stisnil ustnice. Takrat sem začutila, da nekaj skriva.

Tisti večer sem se zaprla v svojo sobo in poslušala, kako se starša prepirata v kuhinji. Njuni glasovi so bili kot oddaljeni gromovi – najprej tihi, potem vedno glasnejši. »Ne moreš kar ignorirati stvari!« je kričala mama. »Vse ti je vseeno!«

»Ti si tista, ki nikoli ni doma!« ji je vrnil oče. »Jaz pa naj rešujem vse tvoje probleme!«

Stisnila sem blazino k sebi in si zaželela, da bi lahko izginila. Včasih sem sanjala, da bi pobegnila nekam daleč stran – v Ljubljano, kjer bi lahko bila kdorkoli drug. A nisem mogla pustiti Jureta samega v tej zmešnjavi.

Naslednji dan sem ga ujela na hodniku pred šolo. »Jure, a si ti vzel moj bon?« sem ga vprašala naravnost.

Zardel je in pogledal v tla. »Nisem… Mislim… Samo pogledal sem ga.«

»Jure!«

»Hotel sem iti na koncert s prijatelji. Saj veš, da nimam denarja. In… Saj bi ti povedal.«

Bila sem besna in žalostna hkrati. Kako mi lahko to naredi? A ko sem videla njegov prestrašen obraz, sem se spomnila vseh tistih večerov, ko sva skupaj poslušala glasbo in sanjala o boljšem življenju. Objela sem ga in oba sva jokala.

A to ni bil konec težav. Mama je vedno bolj pogosto prihajala domov pozno ponoči, dišala po tujem parfumu in na vprašanja odgovarjala s tišino. Oče je postal še bolj zaprt vase – ure in ure je preživel v garaži ali na dolgih sprehodih s psom.

Nekega večera sem zaslišala mamo po telefonu: »Ne morem več tako… Ne vem, če bom še dolgo zdržala.«

Srce mi je padlo v želodec. Kaj če gre res stran? Kaj bo z nami?

Tiste dni so bile večerje tihe in napete. Nihče ni govoril o tem, kar nas je res razjedalo – o tem, da smo vsak dan bolj oddaljeni drug od drugega. Jure se je zapiral v sobo in igral igrice do pozne noči. Jaz sem se utapljala v učenju in pisanju dnevnika, kjer sem si upala priznati stvari, ki jih na glas nisem mogla izreči.

Nekega popoldneva me je babica povabila na čaj. Sedeli sva v njeni majhni kuhinji v Šiški in gledali skozi okno na dež.

»Veš, Tjaša,« je rekla tiho, »včasih moraš pustiti ljudem, da naredijo svoje napake. Ne moreš jih rešiti vseh.«

»Ampak babi… Saj smo družina! Saj bi morali držati skupaj!«

Pobožala me je po roki. »Včasih tudi družina razpade. Ampak to ne pomeni, da si ti kriva.«

Ko sem se vračala domov po mokrih ulicah Ljubljane, sem razmišljala o njenih besedah. Morda res ne morem rešiti vseh – mame pred njenimi skrivnostmi, očeta pred njegovimi tišinami ali Jureta pred njegovimi strahovi. Lahko pa poskušam biti iskrena do sebe.

Tistega večera sem prvič zbrala pogum in staršema povedala vse – kako me boli njuna odtujenost, kako pogrešam skupne večere in smeh za mizo.

Mama me je dolgo gledala in potem tiho rekla: »Tudi mene boli.« Oče pa je le sklonil glavo.

Od tistega dne naprej ni bilo nič več enako – a vsaj vedeli smo, kaj nas teži. Mama se je čez nekaj mesecev res odselila k svoji sestri v Domžale. Oče je ostal v našem stanovanju in se trudil biti bolj prisoten za naju z Juretom.

Včasih sedimo za isto mizo in jemo pico iz kartona, ker nihče nima volje kuhati. Pogovarjamo se o šoli ali vremenu – a med nami visi nekaj neizrečenega.

Včasih se vprašam: ali smo še vedno družina? Ali lahko kdaj spet najdemo pot drug do drugega? Ali pa so sence za domačo mizo postale premočne?