Med dvema ognjema: Borba za drugo otroka v senci preteklosti

»Ne moreš me siliti v nekaj, česar si ne želim, Aleksandra!« Markov glas je tresoč, a odločen. Stojiva v najini kuhinji v Kamniku, medtem ko se iz dnevne sobe sliši tiho brnenje risank – najin štiriletni sin Luka se igra s kockami. V meni vre, srce mi razbija, roke se mi tresejo. »Ne silim te, Marko, ampak… jaz si želim še enega otroka. Ne morem si pomagati. Čutim, da nisem popolna, če ostanem samo pri enem.«

Marko obrne hrbet in pogleda skozi okno. Zunaj je megleno, tipičen marčevski dan. »Aleksandra, star sem 55 let. Imam že dva odrasla otroka iz prejšnjih zakonov. Ne morem več začeti znova. Komaj sledim Luku, ko teče po igrišču.«

V meni se nabira žalost in jeza. Sedem let sva skupaj. Ko sem ga spoznala na planinskem pohodu na Veliko planino, sem vedela za njegovo preteklost – dve ločitvi, sin Žiga (22) in hči Tjaša (17). Takrat sem verjela, da bova midva drugačna. Da bova zmogla vse.

A zdaj stojiva vsak na svojem bregu. Jaz si želim še enega otroka – morda deklico, morda fantka – nekoga, ki bi Luki bil brat ali sestra. Marko pa je utrujen od preteklosti, od bojev za skrbništvo, od obiskov pri socialni delavki v Domžalah, od neskončnih pogovorov z bivšima ženama.

»Veš, da sem komaj preživel vse te ločitve, Aleksandra. Ne morem več tvegati. Kaj če gre spet narobe? Kaj če…?«

»Kaj če pa gre prav?« ga prekinem. »Kaj če nama uspe? Saj sva srečna!«

Marko me pogleda z očmi, ki so utrujene od življenja. »Srečna sva zato, ker nimava večjih skrbi. Ker je Luka zdrav in ker nama ni treba znova ponočevati ob dojenčku. Aleksandra, jaz sem prestar za to.«

V meni se nekaj zlomi. Spomnim se vseh trenutkov, ko sem gledala prijateljice iz vrtca, kako so rodile še drugega ali celo tretjega otroka. Spomnim se občutka praznine, ko sem lani izgubila nosečnost v sedmem tednu – Marko je bil takrat tiho vesel olajšanja, jaz pa sem jokala v kopalnici.

Moja mama mi pravi: »Aleksandra, ne sili ga. Če ne želi več otrok, ga ne boš prepričala.« Moj oče pa: »Saj imaš Luko. Nekateri nimajo niti enega.«

A jaz ponoči ležim budna in poslušam Lukovo dihanje iz sosednje sobe ter sanjam o še enem otroku. O tem, kako bi dišal po mleku in kako bi Luka postal starejši brat.

Najhuje je ob nedeljah, ko pride Žiga na obisk. Sedi za mizo in skoraj ne govori z menoj. Tjaša me ignorira – še vedno mi ni oprostila, da sem »uničila njeno družino«, čeprav sem Marka spoznala šele po njegovi drugi ločitvi.

»Zakaj si sploh želiš še enega?« me vpraša Marko nekega večera, ko Luka že spi.

»Ker čutim praznino. Ker si želim družine – prave družine. Ne le mene in tebe in Luko… ampak nekaj več.«

Marko zavzdihne in pogleda proč. »Jaz sem že imel družino. Dvakrat. In dvakrat sem jo izgubil.«

Včasih se vprašam, ali sem sebična. Ali je prav, da vztrajam pri svoji želji? Ali pa je Marko tisti, ki je sebičen? Soseda Marija mi pravi: »Aleksandra, življenje ni pravljica. Včasih moraš sprejeti stvari takšne, kot so.«

A jaz ne znam sprejeti.

V službi v knjižnici v Kamniku me sodelavke sprašujejo: »Kdaj bo Luka dobil sestrico?« Vedno se nasmehnem in rečem: »Mogoče kmalu.« A v sebi čutim bolečino.

Nekega dne me pokliče Markova bivša žena Jana. »Aleksandra, pusti Marka pri miru s temi tvojimi otroki! On ni več za to!«

Zasmejim se ji v obraz: »To ni tvoja stvar.« A v resnici me njene besede bolijo.

Zvečer sedim na balkonu in gledam proti Kamniškim Alpam. Marko pride za mano in mi položi roko na ramo.

»Aleksandra… nočem te izgubiti zaradi tega.«

Obrnem se k njemu: »In jaz nočem izgubiti sebe.«

Tiste noči sanjam o deklici z modrimi očmi in svetlimi lasmi – moji hčerki.

Naslednje jutro Marko odide v službo prej kot običajno. Luka pride k meni in me vpraša: »Mami, zakaj jokaš?«

Objamem ga in mu rečem: »Nič ni narobe, srček.«

A v meni vre vprašanje: ali naj žrtvujem svojo željo po še enem otroku zaradi ljubezni do Marka? Ali pa naj tvegam vse – tudi najin zakon – za možnost novega življenja?

Ko zvečer sedim sama v kuhinji in poslušam tišino stanovanja, si zastavim vprašanje: Ali je pravica do materinstva močnejša od ljubezni do partnerja? In ali lahko sploh kdaj najdeva skupno pot?

Kaj bi vi naredili na mojem mestu?