Hiša, ki je razdelila družino: Ko darilo postane prekletstvo

„A misliš, da si zdaj kaj več, ker imaš babičino hišo?“ je mamin glas odmeval po hodniku, ko je stala na pragu s prekrižanimi rokami. V roki je stiskala ključe, ki jih ni več mogla uporabiti. Naomi je stala ob meni, bleda kot stena, in tiho šepnila: „Peter, tole bo še hudo.“

Hiša na robu vasi pri Škofji Loki je bila vedno simbol topline in spominov. Babičini piškoti, vonj po bezgu in stare lesene stopnice, ki so škripale pod našimi nogami. Ko je babica umrla, nama je mama – po dolgih pogovorih in solzah – rekla: „Hiša je vajina. Naj bo vajin novi začetek.“ Takrat nisva vedela, da bo to začetek vojne.

Prvih nekaj tednov je bilo čudovitih. Skupaj z Naomijem sva barvala stene, popravljala ograjo in sanjala o vrtu, kjer bova gojila paradižnik in baziliko. Mama je prihajala skoraj vsak dan – najprej s toplimi nasveti, potem pa z vedno bolj ostrimi pripombami. „Zakaj ste prepleskali dnevno sobo? Babičina barva je bila lepa! Kdo pa menja zavese vsak mesec? In zakaj ste vrgli ven tisto staro omaro? To je bila družinska dediščina!“

Vsakič, ko sva skušala razložiti svoje odločitve, je zamahnila z roko. „Jaz sem vam dala to hišo! Če mi ne boste hvaležni, jo lahko vzamem nazaj!“ Sprva sem mislil, da pretirava. A potem so se začele grožnje: „Če ne boste spoštovali mojih pravil, bom šla k notarju!“ In še huje: „Vidva sta nehvaležna! Kaj bi babica rekla na to?“

Naomi je ponoči jokala. „Peter, ne morem več. To ni več najin dom. To je njena past.“ Poskušal sem jo potolažiti: „Samo čas potrebuje. Saj veš, kako težko ji je bilo po babičini smrti.“ A v sebi sem čutil isto tesnobo.

Ko sem nekega dne prišel domov in našel mamo v spalnici – brskala je po najini omari – sem izgubil potrpljenje. „Mama! Ne moreš kar vstopati! To je najin dom!“ Pogledala me je z ledenim pogledom: „To je še vedno moja hiša. Če ti ni prav, pojdi!“

Tisto noč sva z Naomijem zamenjala ključavnico. Srce mi je razbijalo, ko sem vrtal v stara vrata. Naomi me je držala za roko: „Ali delava prav?“ Nisem znal odgovoriti.

Naslednji dan je mama stala pred vrati in zvonila kot nora. Ko sem odprl vrata na verigo, je planila name: „Kako si drzneš! Jaz sem tvoja mama! Brez mene ne bi imel ničesar!“ Poskušal sem ostati miren: „Mama, ljubim te. Ampak tole ni več zdravo. Potrebujeva svoj prostor.“ Zasmejala se je: „Prostor? Brez mene bi bila na cesti! Jaz sem vam dala vse!“

V vasi so se začele širiti govorice. Soseda Marjeta mi je v trgovini šepnila: „Peter, a res ne pustiš mame v hišo? Saj veš, kako jo boli srce.“ Počutil sem se kot izdajalec. A ko sem zvečer gledal Naomija, ki ni mogla spati od skrbi, sem vedel, da morava postaviti meje.

Mama ni odnehala. Pošiljala nama je dolge SMS-e: „Če ne boste takoj vrnili omare v dnevno sobo, bom poklicala odvetnika!“ In: „Babičina slika mora viseti nad kaminom! Tako je prav!“ Vsak njen klic me je napolnil s tesnobo.

Nekega večera sem sedel na verandi in gledal v temo. Pridružila se mi je Naomi. „Peter,“ je tiho rekla, „a misliš, da sva res nehvaležna? Da sva slaba otroka?“ Pogoltnil sem slino in odkimal: „Ne vem več. Ampak vem, da tako ne moreva živeti.“

Mama je začela prihajati z novimi zahtevami: „Hočem imeti svoj ključ! Hočem imeti svojo sobo! To bo vedno moja hiša!“ Ko sva ji to odrekla, je začela groziti z izselitvijo: „Če mi ne boste dovolili vstopa kadar hočem, bom šla na sodišče!“

Naomi se je zaprla vase. Ni več hodila ven, izogibala se je prijateljem in celo službo je začela zanemarjati. Jaz sem postal razdražljiv in nespečen. Hiša, ki naj bi bila najin dom in zatočišče, se je spremenila v bojišče.

Nekega dne sem poklical teto Mojco in ji povedal vse. Dolgo je molčala na drugi strani telefona, nato pa rekla: „Peter, tvoja mama ni slaba oseba. Samo… ne zna spustiti nadzora. Boji se biti sama.“

Tiste besede so me zadele kot udarec v želodec. Je res vse to le strah pred osamljenostjo? Sem jaz tisti, ki bi moral biti bolj razumevajoč?

A ko sem naslednjič odprl vrata in zagledal mamo pred pragom – s kovčkom v roki – sem vedel, da moram biti odločen. „Mama,“ sem rekel mirno, „to ni več tvoj dom. Dobrodošla si na obisk – kadar te povabiva. Ampak najin dom potrebuje mir. Tudi ti ga potrebuješ.“

Zagledala me je s solzami v očeh: „Tako mi vračaš vse? Tako malo ti pomenim?“ Objel sem jo in ji zašepetal: „Pomeniš mi vse. Ampak če me imaš rad(a), mi moraš pustiti dihati.“

Tisti večer sva z Naomijem prvič po dolgem času mirno spala.

Ampak še danes se sprašujem – ali smo Slovenci res tako navezani na hiše in dediščino, da pozabimo na ljubezen? Je dom res prostor ali ljudje? Kaj bi vi naredili na mojem mestu?