Preprosta poroka, zapletena družina: Ko želje trčijo ob resničnost

»Ne razumem, zakaj ne moreš preprosto sprejeti, da so tudi moje hčere del te družine!« je zavpila gospa Marjeta, Jakobova mama, medtem ko je v kuhinji jezno brisala roke ob predpasnik. V zraku je visel vonj po sveže pečenih rogljičkih, a meni se je v grlu nabiral cmok.

»Marjeta, midva z Jakobom sva se odločila za majhno poroko. Saj veš, da nimava veliko denarja. Stanovanje je treba obnoviti, stene so vlažne, okna ne tesnijo…« sem tiho poskusila razložiti, a sem že vnaprej vedela, da bom naletela na zid.

Jakob je stal ob meni, tiho kot senca. Vedno je bil tak – med dvema ognjema, razpet med svojo mamo in mano. Včasih sem si želela, da bi znal bolj jasno postaviti meje. A razumem ga. Po smrti njegove babice, ki ga je vzgajala namesto matere, je Marjeta nenadoma začutila potrebo po bližini. Zdaj je želela biti del vsake najine odločitve.

»Ne moreš pričakovati, da bom izključila Tino in Kajo! Sta moji hčeri prav tako kot Jakob moj sin!« je vztrajala Marjeta. V njenih očeh sem videla prizadetost, a tudi trmo.

»Ampak midva bova plačala poroko!« sem skoraj zakričala. »In če povabiva še tvoji hčeri in njune družine, bo to že skoraj dvajset ljudi več! Kje naj dobiva denar?«

Marjeta je zavila z očmi. »Če bi tvoja mama še živela, bi razumela.«

Ta opazka me je zabolela. Moja mama je umrla pred tremi leti. Pogrešam jo vsak dan. Pogrešam njen nasvet, njen objem, njeno sposobnost pomiriti vsak prepir. Zdaj sem bila sama proti celemu svetu – ali pa se mi je tako vsaj zdelo.

Jakob me je prijel za roko. Njegove dlani so bile hladne in potne. »Mami… mogoče bi lahko naredili kompromis? Povabiva Tino in Kajo samo na civilni del?«

Marjeta je zmajala z glavo. »Ne bom poslušala tega! Če moji hčeri nista zraven, potem tudi mene ne bo!«

V tistem trenutku sem si zaželela, da bi lahko pobegnila iz te kuhinje, iz tega stanovanja s starimi tapetami in škripajočimi vrati. A nisem mogla. Bila sem ujeta med svojo željo po miru in potrebo po pravičnosti.

Tisto noč nisem spala. Jakob je ležal poleg mene in gledal v strop. »Veš,« je tiho rekel, »včasih si želim, da bi bila babica še živa. Ona bi znala vse urediti.«

»Tudi jaz si želim svoje mame nazaj,« sem mu odgovorila.

Naslednji dan sem šla v službo kot robot. Delam kot medicinska sestra v domu starejših v Celju. Tam vsak dan poslušam zgodbe o izgubah, spravah in zamujenih priložnostih. Tisti dan me je ustavila gospa Silva: »Mlada dama, ne pustite drugim odločati o vašem življenju. Ko boste stari kot jaz, boste obžalovali samo tisto, česar niste naredili po svoje.«

Njene besede so mi odzvanjale v glavi še dolgo potem.

Popoldne sem šla z Jakobom pogledat stanovanje na Gregorčičevi ulici – tisto, ki ga je podedoval od babice. Stene so bile res vlažne, parket napol gnil. A v tem prostoru sem čutila upanje. »Če bi imela denar za novo kuhinjo in okna…« sem začela sanjariti na glas.

Jakob me je objel od zadaj. »Mogoče bi lahko poroko prestavila? Ali pa naredila res samo za naju?«

A vedela sva: če to narediva, bo Marjeta užaljena do konca življenja.

Teden dni kasneje smo imeli družinski sestanek pri Marjeti doma. Tina in Kaja sta sedeli na kavču in tipkali po telefonih. Nista me nikoli sprejeli za svojo – vedno sta me gledali zviška, kot vsiljivko.

»Glej jo, princesko!« je šepnila Tina svoji sestri in se zasmejala.

Marjeta je začela: »Odločila sem se – če ne bosta povabljeni moji hčeri s svojimi družinami na poroko, potem tudi mene ne bo.«

V meni je nekaj počilo. »Prav! Potem pa ne pridite! To je najin dan! Dovolj imam tega izsiljevanja!« sem zakričala in vstala.

Vsi so obmolknili.

Jakob me je pogledal s strahom v očeh. »Lara…«

A nisem več mogla nazaj. »Ves čas skušam ugajati vsem okoli sebe! Ampak kdo pa misli name? Kdo misli na to, da si želim dom? Da si želim začeti življenje z Jakobom brez dolgov? Zakaj mora biti vse po tvoje?« sem se obrnila k Marjeti.

Marjeta je bila tiho. Prvič.

Tisti večer sva z Jakobom sedela na klopci pred blokom in gledala v zvezde.

»Ali misliš, da sva naredila prav?« me je vprašal.

»Ne vem,« sem rekla iskreno. »Ampak prvič v življenju imam občutek, da sem končno povedala resnico.«

Naslednje dni Marjeta ni klicala. Tina in Kaja sta na Facebooku objavili nekaj zbadljivih statusov o »nevrednih snahah«. Bolelo me je – a hkrati sem čutila olajšanje.

Poroko sva imela čez dva meseca – samo midva in najini najbližji prijatelji. Ni bilo dragih oblek ali bogate pogostitve. A bilo je iskreno.

Stanovanje sva počasi začela prenavljati sama – vsak vikend kakšna nova stena, kakšen nov kos pohištva iz Bolhe ali podarjen od prijateljev.

Po pol leta se je Marjeta oglasila na vratih z loncem goveje juhe in solzami v očeh: »Lara… oprosti.«

Objeli sva se prvič po dolgem času.

Včasih se vprašam: ali smo Slovenci res tako navezani na tradicijo in mnenje drugih? Zakaj tako težko rečemo ne svojim staršem? Bi vi ravnali drugače kot jaz?