Kje se konča materinska ljubezen in začne izguba same sebe?

»Mama, kje so moje črne hlače? In zakaj ni še kosila?« Tjašin glas je odmeval po hodniku, medtem ko sem v kuhinji hitela rezati čebulo za golaž. Vnukinja Lana je v dnevni sobi razmetavala igrače, jaz pa sem že tretjič danes brisala tla, ker je spet polila sok. Včasih se mi zdi, da sem le še senca ženske, ki sem bila nekoč.

Ko se je Tjaša pred dvema letoma po ločitvi vrnila domov, sem bila prepričana, da delam prav. »Saj si moja hči, vedno boš imela prostor pri meni,« sem ji rekla tisti večer, ko je s solznimi očmi in dvema kovčkoma stala pred vrati. Lana je bila takrat stara komaj štiri leta in ni razumela, zakaj očka ne pride več na obisk. Tjaša je bila zlomljena. Jaz pa sem bila odločena, da bom steber, ki ga potrebujeta.

Prvi meseci so bili težki. Tjaša je jokala ponoči, Lana je imela nočne more. Jaz sem kuhala čaje, pripravljala kopeli in ponoči poslušala tiho ihtenje iz sosednje sobe. Vse bi naredila za svojo družino. A počasi so se stvari začele spreminjati. Tjaša si je našla službo v trgovini v BTC-ju in vedno pogosteje prihajala domov utrujena in razdražena. Lana je začela hoditi v vrtec, jaz pa sem postala glavna za vse: od jutranjega vstajanja, priprave zajtrka, likanja oblek do plačevanja položnic.

»Mama, a lahko ti pelješ Lano k zdravniku? Jaz imam šiht.«
»Mama, zmanjkalo mi je za bencin, mi lahko posodiš?«
»Mama, a boš danes skuhala kaj za na hitro? Nimam časa.«

Vsak dan znova. Moje pokojnine ni bilo več dovolj niti za osnovne stvari. Ko sem Tjaši omenila, da bi bilo dobro, če bi prispevala kaj za stroške, me je pogledala kot da sem jo izdala. »A zdaj mi boš še očitala, da sem prišla domov? Saj veš, da nimam kam!«

Včasih ponoči ne morem spati. Ležim v postelji in poslušam tišino hiše, ki ni več moj dom. Po stenah visijo slike iz časov, ko smo bili še vsi skupaj: jaz, mož Jože (ki ga ni več že deset let), Tjaša in njen brat Rok. Spomnim se dni, ko smo skupaj hodili na izlete na Pohorje ali na morje v Izolo. Takrat sem bila mama z velikim M – tista, ki drži družino skupaj, a tudi tista, ki ima svoje življenje.

Zdaj pa? Zdaj sem varuška, kuharica in bankomat. Ko sem to omenila prijateljici Mariji na kavi v parku Tivoli, me je le sočutno pogledala: »Veš, Maja, to ni nič novega. Vse smo tam. Samo vprašanje časa je, kdaj te začnejo jemati za samoumevno.«

Ampak jaz nisem želela biti samoumevna. Hotela sem biti mama – tista, ki pomaga, a tudi tista, ki ima pravico do miru in spoštovanja. Ko sem Tjaši predlagala, da bi si poiskali manjše stanovanje ali da bi Lana več časa preživela pri očetu (ki živi v Kranju), je izbruhnila: »A ti bi se me rada znebila? Saj veš, da nimam nikogar drugega!«

Tisti večer sem prvič resno razmišljala o tem, da bi šla stran. Da bi pustila vse in začela znova – nekje na Obali ali v kakšni majhni vasici na Gorenjskem. A potem me je prešinilo: kam naj grem? Kdo bom brez svoje družine?

Včasih se Lana ponoči prikrade k meni v posteljo in me objame z drobnimi rokami. »Babica, ti si najboljša.« Takrat mi srce zaigra in pozabim na vse zamere. A zjutraj se vse začne znova: »Mama, kje so ključi od avta? Mama, a si plačala internet? Mama…«

Pred nekaj tedni sem imela rojstni dan. Nihče ni imel časa za praznovanje – Tjaša je delala popoldne, Lana je bila pri prijateljici na rojstnem dnevu. Sedela sem sama v kuhinji s kosom torte iz Mercatorja in gledala skozi okno v deževno Ljubljano. Takrat sem prvič začutila pravo osamljenost.

Nekega dne sem zbrala pogum in Tjaši rekla: »Tjaša, ne morem več tako naprej. Potrebujem svoj prostor in svoj mir. Pomagati ti želim kot mama, ne kot služkinja.« Najprej me je gledala v šoku, potem pa je planila v jok: »Saj veš, da ne zmorem sama!«

A jaz vem – če bom še naprej živela samo za druge, bom izgubila samo sebe. Vem tudi to: ljubezen do otrok ne pomeni žrtvovanja do konca svojih dni. Pomeni tudi postaviti meje.

Zadnje dni veliko razmišljam o tem. Kje se konča materinska ljubezen in začne izguba same sebe? Je prav, da rečem dovolj? Ali pa s tem izdam svojo družino?

Kaj bi vi naredili na mojem mestu?