Tišina v meni: Kako sem preživela raka in izdajo družine

»Ne morem verjeti, da si tako sebična!« je zavpila mama, ko sem ji povedala, da potrebujem pomoč pri vožnji na onkologijo v Ljubljano. Njene besede so mi zarezale globlje kot igla, ki mi je tisti dan vbrizgala prvo kemoterapijo. Stala sem v kuhinji našega starega bloka v Mariboru, medtem ko je skozi okno pršelo in so se kaplje nabirale na steklu. V tistem trenutku sem vedela, da sem ostala sama.

Moje ime je Katarina. Stara sem 38 let in še pred pol leta sem imela vse: službo v knjižnici, partnerja Marka, ki je bil moj svet, in družino, ki sem ji zaupala bolj kot sebi. Potem pa so se začele bolečine v trebuhu. Sprva sem jih ignorirala – saj veš, stres, prehlad, mogoče kakšna viroza. Ko pa sem začela krvaveti in izgubila skoraj deset kilogramov v dveh mesecih, sem vedela, da nekaj ni v redu.

Spomnim se tistega dne na Onkološkem inštitutu. Zdravnica, dr. Novakova, je sedela nasproti mene in me gledala s tistim sočutnim pogledom, ki ga imajo le ljudje, ki vsak dan izrekajo slabe novice. »Katarina, našli smo tumor na debelem črevesu. Morali bomo ukrepati hitro.«

V glavi mi je odmevalo le: »Tumor. Rak.«

Ko sem to povedala Marku, je najprej utihnil. Potem pa rekel: »Ne vem, če to zmorem.« In odšel. Brez objema, brez besed tolažbe. Samo tišina. Doma sem mami in očetu povedala isto zgodbo. Mama je začela jokati in kričati name: »Zakaj ravno ti? Kaj si naredila narobe? Saj si vedno bila tako pridna!« Oče pa je le molčal in gledal skozi okno.

Prvi tedni so bili pekel. Vsak dan sem se vozila z avtobusom v Ljubljano na terapije. Ljudje so me gledali postrani, ko sem bila bleda in brez las. Včasih me je kdo vprašal: »Si bolna?« In jaz sem samo prikimala. V trgovini pri Mercatorju na Taboru sem prvič začutila pravo samoto – ko sem stala v vrsti z dvema jogurtoma in kruhom ter upala, da me nihče ne prepozna.

Nekega večera sem poklicala sestro Tino. »Tina, prosim te, pridi k meni. Potrebujem te.« Slišala sem vzdih na drugi strani telefona: »Katarina, imam dva otroka in službo. Saj veš, da nimam časa za tvoje težave.« In prekinila je.

Takrat sem prvič razumela pomen tišine. Tišina ni bila več le odsotnost zvoka – bila je praznina v meni, ki jo je zapolnila bolečina in razočaranje.

V bolnišnici sem spoznala gospo Marjeto iz Ptuja. Bila je stara 62 let in je imela raka na dojki. Skupaj sva sedeli v čakalnici in ona mi je rekla: »Veš, Katarina, ljudje te zapustijo takrat, ko jih najbolj potrebuješ. Ampak to ni tvoja krivda.« Njene besede so mi dale moč.

Začela sem pisati dnevnik. Vsak večer sem zapisala svoje strahove in upanja. Pisala sem o tem, kako pogrešam vonj domače juhe ob nedeljah in smeh ob družinskih kosilih. Pisala sem o tem, kako me boli, ko vidim mamo na tržnici, a me ne pogleda niti v oči.

Po štirih mesecih kemoterapije so mi povedali, da se tumor manjša. Prvič po dolgem času sem začutila upanje. Poklicala sem očeta: »Ata, tumor se manjša.« On pa je rekel: »Dobro.« In odložil slušalko.

Vsak dan sem se borila s telesom in dušo. Ko so mi izpadli vsi lasje, sem si kupila rdečo rutko pri stojnici na Glavnem trgu. Ko so mi odpovedale mišice v nogah, sem hodila po stopnicah bloka do četrtega nadstropja – počasi, a vztrajno.

Nekega dne me je obiskala soseda Milena. Prinesla mi je domačo potico in rekla: »Vem, da ti ni lahko. Če boš kaj potrebovala, potrkaj.« Prvič po dolgem času sem jokala – ne zaradi bolečine ali strahu, ampak ker me je nekdo videl.

Ko se je zdravljenje bližalo koncu, sem ugotovila nekaj pomembnega: družina ni vedno tista, ki te rodi ali vzgaja. Družina so lahko tudi ljudje, ki ti ponudijo roko takrat, ko vsi drugi obrnejo hrbet.

Po zadnji kemoterapiji sem šla sama na Pohorje. Sedla sem na klopco ob razgledni točki in gledala dol na mesto. Vdihnila sem svež zrak in prvič po dolgem času začutila mir.

Danes še vedno živim sama v istem bloku. Moja mama me še vedno ne pokliče. Marko ima novo dekle in Tina še vedno nima časa zame. Ampak jaz nisem več tista prestrašena Katarina izpred leta dni.

Vsak dan grem mimo ljudi na ulici in se vprašam: Koliko nas hodi po svetu s tišino v sebi? Koliko nas išče toplino tam, kjer bi jo morali najti samoumevno? Ali smo res tako sami ali pa samo ne znamo prositi za pomoč?

Kaj bi vi naredili na mojem mestu? Bi odpustili ali bi šli naprej brez njih?