Vrata, ki so ostala zaprta: Noč, ko sem izgubila dom
»Ne moreš kar tako priti sem, Tanja!« je oče rekel skozi priprta vrata, njegov glas je bil trši kot zimski veter, ki mi je rezal lica. Stala sem pred domačo hišo v Šiški, z rdečimi očmi in kovčkom v roki, medtem ko so se mi tresle noge. V prsih me je stiskalo, srce mi je razbijalo kot noro. »Samo za eno noč… Prosim,« sem šepnila, a mama je le stala za njim, z rokami prekrižanimi čez prsi in pogledom, ki ga nisem poznala.
Nisem si mislila, da bom kdaj doživela to – da bom odrasla ženska, ki jo lastni starši pustijo na pragu. Po vseh letih, ko sem bila pridna hči, ko sem jim pomagala pri vsem, ko sem jim nosila zdravila in jih vozila na preglede… Zdaj pa – nič. »Tukaj ni prostora za tvoje probleme. Kaj bodo rekli sosedje?« je oče še dodal in zaprl vrata pred mojim obrazom. Slišala sem ključ v ključavnici in tišino za vrati.
V tistem trenutku sem se počutila manjšo kot kdajkoli prej. Vse, kar sem si želela, je bilo malo topline, malo razumevanja. Moj mož, Marko, me je tisti večer spet zmerjal. Ni bilo prvič. Včasih je bil nežen in prijazen, a zadnje leto se je vse spremenilo. Delo v službi ga je izčrpavalo, denarja ni bilo dovolj, jaz pa sem bila vedno kriva za vse. Ko sem mu skušala povedati, da me boli, da ne morem več, je rekel: »Če ti ni všeč, pojdi!« In sem šla.
A kam naj gre ženska v Sloveniji, ko nima kam? Prijateljice so vse zaposlene s svojimi družinami. Naj grem v varno hišo? Naj pokličem policijo? Saj ni bilo fizičnega nasilja… Samo besede. Samo molk. Samo občutek, da ne obstajam več.
Sedla sem na stopnice pred hišo in jokala. Slišala sem televizijo skozi okno – poročila o draginji in politiki. Slišala sem mamin glas: »Kaj pa če jo kdo vidi?« Oče je zamrmral nekaj o sramoti in o tem, da naj rešujem svoje zakonske težave sama. V tistem trenutku sem se zavedla: v naši družini ni prostora za resnico. V naši družini šteje samo videz.
Spomnila sem se otroštva – kako smo vedno morali biti urejeni za obisk sorodnikov, kako mama ni dovolila govoriti o težavah pred drugimi. »Kar je doma, naj ostane doma!« je bila njena mantra. In zdaj? Zdaj niti doma nisem imela več.
Telefon mi je zvonil v torbici – Marko. Nisem se oglasila. Nisem mogla več poslušati njegovih izgovorov in obljub. Nisem mogla več biti tista, ki vedno odpusti. Pogledala sem naokoli – ulice so bile prazne, le kakšna mačka se je sprehodila mimo. V glavi mi je odmeval očetov glas: »Kaj bodo rekli sosedje?«
Vstala sem in šla proti avtobusni postaji. Ničesar nisem čutila – samo praznino. V avtobusu so ljudje gledali v telefone ali skozi okno. Nihče ni opazil ženske s kovčkom in razmazano maskaro. Nihče ni vprašal: »Si v redu?«
Prišla sem do stanovanja prijateljice Mojce na Viču. Pozvonila sem in upala, da bo doma. Ko je odprla vrata in me zagledala na pragu, je samo rekla: »O bog, Tanja…« Objela me je brez vprašanj. Prvič tisti večer sem začutila toplino.
Sedeli sva v kuhinji ob čaju z medom. Povedala sem ji vse – o Marku, o starših, o tem občutku izgubljenosti. Mojca me je poslušala in mi stisnila roko: »Veš kaj? Nič ni narobe s tabo. Narobe je z njimi.«
A jaz nisem mogla nehati razmišljati o tem, kako so me starši pustili zunaj. Kako jim je bilo bolj pomembno mnenje sosedov kot lastna hči. Kako v Sloveniji še vedno velja: »Naj nihče ne ve.« Koliko žensk še vedno molči? Koliko jih ponoči joka v kopalnici, da jih otroci ne slišijo?
Naslednji dan me je poklicala mama. Njene besede so bile hladne: »Upam, da si zdaj pomirjena. Ne kliči nas več s takimi stvarmi.« Oče se sploh ni oglasil.
V službi so opazili mojo odsotnost – šefica me je vprašala: »Si bolna?« Nisem znala odgovoriti. Kako naj razložiš ljudem bolečino, ki ni vidna? Kako naj poveš, da te boli duša?
Mojca mi je ponudila sobo za nekaj dni. Pomagala mi je iskati stanovanje in mi dala številko psihologinje iz Zdravstvenega doma Moste-Polje. Prvič po dolgem času sem začutila upanje.
A vsako noč sem sanjala tista vrata – vrata domače hiše v Šiški, ki so ostala zaprta pred mano. Sanjala sem očeta z mrkim obrazom in mamo s stisnjenimi ustnicami.
Nekega večera mi je Mojca rekla: »Veš kaj? Morda si zdaj izgubila dom… ampak nisi izgubila sebe.«
Njene besede so mi dale moč. Poklicala sem psihologinjo in prvič povedala na glas vse tisto, kar sem leta skrivala – strahove, žalost, občutek manjvrednosti.
Danes živim sama v majhnem stanovanju na Rudniku. Ni veliko – ampak je moje. Marko me še vedno kliče in prosi za drugo priložnost. Starši so še vedno tiho – mama mi pošlje kakšno sporočilo za rojstni dan ali Božič.
Včasih grem mimo stare hiše in pogledam tista vrata. Vsakič znova se vprašam: Zakaj smo Slovenci tako tiho? Zakaj raje zapremo vrata kot pa odpremo srce?
Bi vi odprli vrata svoji hčerki? Ali bi tudi vi izbrali molk pred resnico?