Ko mi je hči zaupala vnuka: Skrivnosti, ki so razbile našo družino

»Mami, prosim te, pazi danes ponoči na Nejca. Moram v bolnišnico, ne sprašuj preveč, samo… prosim.« Glas moje hčere Tine je tresoč in tih, oči pa rdeče od joka. Dež tolče po oknih, v zraku pa visi nekaj težkega, neizrečenega. Nejc se me oklepa za nogo, njegov majhen obrazek je bled in prestrašen.

»Tina, kaj se dogaja? Si bolna?« skušam izvedeti več, a ona le odkima in pogleda stran. »Ne morem zdaj, mami. Prosim, samo poskrbi zanj.« Vrata se zaprejo za njo in ostanem sama z vnukom in tisočimi vprašanji.

Noč je dolga. Nejc nemirno spi, jaz pa sedim v kuhinji in vrtim skodelico čaja v rokah. V glavi mi odmevajo slike zadnjih mesecev: Tinin mož Rok je postal čuden, redko prihaja na obisk, Tina je vedno bolj tiha, shujšana. Vedno znova mi zatrjuje, da je vse v redu. A danes… danes vem, da ni.

Ko ponoči iščem pižamo za Nejca v Tiniini sobi, iz omare pade škatla. Razsuje se po tleh: pisma, nekaj fotografij in zvezek z naslovom »Moj dnevnik«. Srce mi začne divje biti. Vem, da ni prav brskati po tujih stvareh, a nekaj me vleče naprej. S tresočimi rokami odprem prvo pismo.

»Draga Tina, če še enkrat zamudiš domov, boš videla…« Preberem le nekaj vrstic in že mi postane slabo. Pisma so polna groženj, žalitev, poniževanja. Roka mi zadrhti. To ni Rok, kot sem ga poznala – prijazen fant iz sosednje vasi, ki je vedno pomagal pri žetvi in nosil Tino na rokah. Kaj se je zgodilo?

V dnevniku najdem zapise o dolgih nočeh brez spanja, o strahu pred Rokovim prihodom domov. »Včasih si želim samo izginiti. Nejc je edini razlog, da še vztrajam.« Solze mi polzijo po licu. Kako sem lahko spregledala? Kako sem lahko verjela njenim lažem o srečnem zakonu?

Zjutraj pokličem Tino v bolnišnico. Ne dvigne. Pošljem ji sporočilo: »Tina, vem za vse. Prosim, oglasi se.« Čakam ure in ure. Nejc me gleda z velikimi očmi: »Babica, kdaj pride mami?« Stisnem ga k sebi in mu obljubim, da bo vse v redu.

Popoldne zazvoni telefon. Tina joka na drugi strani: »Mami… oprosti… nisem ti mogla povedati… Bala sem se.«

»Tina, pridi domov. Skupaj bomo našli rešitev.«

Ko pride domov iz bolnišnice – modrica pod očesom in povita roka – jo objamem tako močno kot še nikoli. Nejc steče k njej in jo objame okoli pasu.

»Rok ve, da si tukaj?« vprašam previdno.

»Ne… upam, da ne.«

Tiste dni živimo v strahu. Vsak avto pred hišo nas preplaši. Tina spi z Nejcem v moji postelji. Počutim se nemočno – mati bi morala zaščititi svojega otroka, a jaz sem bila slepa za njeno trpljenje.

Nekega večera potrka na vrata Rok. Glasen je in zahteva Tino. »Pridi ven! To je moja družina!« kriči skozi zaprta vrata.

»Poklicala bom policijo!« mu zagrozim.

»Samo pogovoriti se hočem!«

Tina trepeta za mano. Policija pride hitro – Rok dobi prepoved približevanja. A strah ostane.

Sosedje začnejo šepetati: »Kaj se dogaja pri Novakovi?« V trgovini me ogovarjajo: »A je res Rok tako slab? Saj je bil vedno prijazen fant.«

Vse življenje sem verjela v moč družine – da skupaj zmoremo vse. A zdaj vidim razpoke: Tina mi ni upala povedati resnice iz sramu in strahu pred obsojanjem okolice. Sama sem bila preveč zaposlena s svojimi težavami – bolečim kolenom in vrtom – da bi opazila njene tihe klice na pomoč.

Tina počasi okreva. Začne obiskovati psihologinjo v zdravstvenem domu. Nejc spet riše nasmejane sončke in hiške. A jaz ponoči še vedno ne morem spati.

Nekega večera sediva s Tino na klopci pred hišo.

»Mami… misliš, da bom kdaj spet srečna? Da bom Nejcu lahko dala normalno otroštvo?«

Stisnem njeno roko: »Sreča pride počasi. Pomembno je, da si zbrala pogum in odšla.«

Pogledam proti sosednji hiši, kjer skozi okno vidim sosedo Marijo – tudi ona ima modrico pod očesom že tretjič letos.

Koliko žensk v naši vasi še molči? Koliko otrok spi ponoči s strahom?

Včasih se sprašujem: Ali res poznamo tiste, ki jih imamo najraje? Ali znamo prisluhniti njihovim tihim klicem na pomoč?

Kaj bi vi storili na mojem mestu?