Ko ti tašča prinese vedro preraslih kumar: Poletna preizkušnja naše družine

»Zakaj meni vedno prineseš te prerasle kumare, medtem ko Tini vsako leto podariš tiste lepe male za vlaganje?« sem izbruhnila, še preden sem se zavedla, kaj govorim. Vroče popoldne je ležalo nad našo vasjo kot težka odeja, zrak je bil gost od vonja po pokošeni travi in sveže pečenem kruhu. Tašča, gospa Marija, je stala na pragu naše kuhinje s starim plastičnim vedrom v roki, polnim ogromnih, rumenkastih kumar, ki so bolj spominjale na buče kot na karkoli uporabnega.

»Saj so še dobre,« je zamomljala in pogledala stran, kot da bi jo prizadelo moje vprašanje. »Za solato ali pa za kakšno juho. Saj veš, pri nas nič ne gre v nič.«

V tistem trenutku sem zaslišala smeh iz sosednje hiše. Tina, moja svakinja, je ravno razlagala otrokom, kako bodo skupaj vlagali njene popolne male kumarice. Skozi odprto okno sem videla, kako jih je razporedila po mizi – vse enake velikosti, sijoče in sveže. V meni se je nekaj zlomilo. Vedela sem, da ni prav, a občutek manjvrednosti me je preplavil kot poletna nevihta.

Moj mož Matej je vstopil v kuhinjo ravno v trenutku, ko sem z lopatko udarila po pultu. »Kaj pa je zdaj?« je vprašal previdno.

»Nič, samo… spet sem dobila te njene kumare. Tina pa…« sem zamahnila z roko proti oknu.

Matej je zavzdihnil in se usedel za mizo. »Veš, mama to ne misli slabo. Ona pač… ima svoj način.«

A mene to ni potolažilo. Spomnila sem se vseh tistih let, ko sem se trudila biti dobra snaha – pomagala pri kolinah, pekla potico za praznike, celo naučila sem se delati njene znamenite štruklje. A vedno sem imela občutek, da nisem dovolj dobra. Da sem nekakšna rezerva. In zdaj so te prerasle kumare postale simbol vsega tega.

Otroka sta pritekla v kuhinjo in začela brskati po vedru. »Mami, a lahko eno izdolbemo in naredimo čolniček?« je vprašal Jure.

»Seveda lahko,« sem odgovorila in se trudila skriti razočaranje v glasu.

Tisto popoldne sem sedela na terasi in opazovala Tino, kako s svojo mamo veselo pripravlja vlaganje. Slišala sem njun smeh in pogovor o tem, kako bo letos vlagala po njenem receptu. Spomnila sem se svojih prvih let v tej družini – kako sem upala, da bom nekoč tudi jaz tista »prava«, tista, ki ji bo Marija zaupala svoje skrivnosti.

Ko je sonce začelo zahajati za hribom, sem si obrisala solze in šla v kuhinjo. Pogledala sem vedro kumar in si rekla: »Ne bom dovolila, da me to uniči.«

Poklicala sem otroke in Mateja. »Gremo skupaj nekaj naredit iz teh kumar. Ne bomo jih vrgli proč.«

Matej me je pogledal presenečeno. »Kaj pa imaš v mislih?«

»Ne vem še točno. Ampak nekaj posebnega.«

Tisti večer smo skupaj brskali po starih kuharskih knjigah in spletu. Našli smo recept za hladno juho iz kumar, ki jo je nekoč delala moja babica v Prekmurju. Otroka sta pomagala lupiti in rezati kumare, Matej pa je pripravil domač jogurt.

Ko smo sedeli za mizo in jedli juho iz tistih preraslih kumar, sem prvič po dolgem času začutila toplino v srcu. Otroka sta bila navdušena: »Mami, to je najboljša juha! Lahko še jutri naredimo?«

Naslednji dan sem povabila Tino in taščo na kosilo. Bila sem živčna – nisem vedela, kako bosta sprejeli mojo iznajdljivost.

Marija je previdno poskusila juho. Pogledala me je in prvič po dolgem času rekla: »Tole pa res ni slabo. Veš, jaz nikoli nisem znala iz teh velikih narediti kaj dobrega.«

Tina se mi je nasmehnila: »Veš, jaz bi tudi raje imela tvojo juho kot še en kozarec vloženih kumaric.«

V tistem trenutku sem začutila olajšanje – kot da bi se nekaj sprostilo med nami. Pogovarjale smo se o receptih, otroci so tekali okoli hiše in nosili čolničke iz kumar.

Zvečer sva z Matejem sedela na klopci pred hišo. »Veš, mogoče pa ni vse tako črno-belo, kot se zdi na prvi pogled,« sem rekla tiho.

Matej me je prijel za roko: »V naši družini vsak pokaže ljubezen po svoje. Mama ti da kumare, ker ve, da znaš iz njih narediti nekaj posebnega.«

Šele takrat sem razumela – mogoče res nikoli ne bom tista »prava« snaha po Marijinih merilih. Ampak v naši družini imam svoje mesto. In čeprav so bile te kumare sprva simbol moje bolečine in zavisti, so nam na koncu prinesle nekaj novega – skupno izkušnjo in občutek pripadnosti.

Zdaj vsako leto komaj čakam na vedro preraslih kumar. Nikoli ne veš, kakšno pustolovščino ti lahko prinesejo.

Se tudi vi kdaj počutite manjvredne v svoji družini? Kako ste našli svoje mesto med pričakovanji drugih?