Zadnji dih za Ano: Zgodba matere, ki je morala izpustiti svojo hčer, da bi rešila drugo življenje

»Ne, ne more biti res! Ana, prosim, zbudi se!« sem kričala v prazno bolnišnično sobo, medtem ko so zdravniki in medicinske sestre hiteli okoli mene. Vse je bilo kot v megli – modre luči rešilca, vonj po razkužilu, hladna roka moje hčere. Moja Ana, moja edinka, je ležala nepremično, njene prsi so se dvigovale le še zaradi aparata. V tistem trenutku sem vedela, da se je moje življenje za vedno spremenilo.

»Gospa Novak, žal mi je…« je tiho rekel zdravnik. »Vaša hči je utrpela hude poškodbe možganov. Ni več upanja.«

Zrušila sem se na tla. Slišala sem svojega moža Marka, kako je jokal v hodniku. Moja mama, ki je pritekla iz sosednje sobe, je šepetala molitve. Vsi smo bili raztrgani od bolečine.

Nato je prišla socialna delavka. Njene besede so mi zarezale v srce: »Vem, da je prezgodaj in da ste v šoku, a v Sloveniji je veliko otrok, ki čakajo na presaditev organov. Ana bi lahko rešila več življenj.«

Začela sem kričati nanjo: »Kako si drzneš? Moja hči še ni niti umrla!« A globoko v sebi sem vedela, da ima prav. Ana je bila vedno tista, ki je delila sendviče z lačnimi sošolci in zbirala igrače za otroke iz socialno ogroženih družin. Vedno je govorila: »Mami, če lahko pomagam, bom pomagala.«

Marko je bil besen: »Ne bom dovolil, da razkosajo najino hčer! Naj jo pustijo pri miru!« Moja mama je jokala: »To ni naravno! Bog bo kaznoval tiste, ki posegajo v telo pokojnega.«

A jaz… jaz sem sedela ob Anini postelji in ji držala roko. Spominjala sem se vseh njenih sanj – kako si je želela postati zdravnica, kako je risala mavrice na stene svoje sobe. V tistem trenutku sem začutila mir. Ana bi želela pomagati.

Ko sem zdravniku povedala svojo odločitev, me je Marko pogledal z očmi polnimi sovraštva: »Nikoli ti ne bom odpustil.« Mama me ni več pogledala v oči. Brat Peter mi je po telefonu rekel: »Si nora? Kaj bodo rekli ljudje v vasi?«

A jaz sem vztrajala. Podpisala sem papirje z roko, ki se mi je tresla kot list v vetru.

Naslednji dnevi so bili pekel. Pogreb brez Aninih organov – brez srca, brez ledvic – so nekateri vaščani imeli za bogoskrunstvo. Soseda Marjeta mi je pred trgovino zabrusila: »Takoj po denarju si šla!« Drugi so me gledali postrani ali šepetali za mojim hrbtom.

Doma pa še huje. Marko se je zaprl vase in me ni več ogovarjal. Mama je vsak večer molila za Anino dušo in me prosila, naj grem k spovedi. Peter ni več prihajal na nedeljska kosila.

Jaz pa sem ponoči sedela na Anini postelji in jokala v njen vzglavnik. Spraševala sem se: Sem res pošast? Sem res izdala svojo hčer?

Meseci so minevali. Počasi sem začela sprejemati svojo odločitev. Nekega dne sem prejela pismo iz UKC Ljubljana. Pisala mi je mama malega Tima: »Zaradi vaše Ane moj sin danes živi. Vsak dan molimo zanjo in za vas.« Priložila je risbico – Tim in Ana sta držala balon v obliki srca.

Prvič po dolgem času sem začutila toplino v prsih. Poklicala sem Marka in mu pokazala pismo. Ni rekel ničesar, a videla sem solzo na njegovem licu.

Sčasoma so se rane začele celiti. Mama me je objela in rekla: »Ana bi bila ponosna nate.« Peter se mi je opravičil: »Nisem razumel tvoje bolečine.« Vaščani so počasi utihnili.

A še danes ponoči sanjam Ano – kako teče po travniku pod Pohorjem in se smeji. Včasih jo vprašam: »Si mi odpustila? Sem ravnala prav?«

In zdaj vprašam vas: Bi vi zmogli izpustiti svojega otroka zato, da bi rešili drugega? Je ljubezen do lastnega otroka močnejša od ljubezni do človeštva?