Nepričakovan obisk moje mame, ki je raztrgal najin zakon – in me znova sestavil

»Spet prihaja,« sem si šepnil, ko sem skozi okno opazoval, kako se mamina stara rdeča Škoda ustavlja pred našo hišo v Trzinu. Srce mi je začelo razbijati, dlani so se mi potile. Vedel sem, da bo spet napeto. Vedno je bilo. Moj zakon z Mojco je že dolgo na preizkušnji zaradi maminega vmešavanja. »Tvoja mama ima vedno prav,« mi je Mojca rekla prejšnji teden, ko sva se spet sprla zaradi malenkosti – ali pa vsaj tako sem mislil takrat.

Vrata so se sunkovito odprla. Mama je vstopila brez pozdrava, kot da je še vedno njen dom. »A si že popravil tisto ograjo?« je zabrusila, še preden sem ji lahko ponudil copate. Mojca je v kuhinji na silo umivala posodo, vsak njen gib je bil tih protest. »Pozdravljena, mama,« sem rekel tiho, a me ni slišala ali pa ni hotela slišati.

»Mojca, zakaj pa imaš še vedno tiste stare zavese? Saj sem ti rekla, da bi jih morala že zdavnaj zamenjati!« je nadaljevala mama in stopila v kuhinjo. Mojca je stisnila ustnice in pogledala proč. V zraku je visela napetost kot nevihta nad Ljubljano sredi avgusta.

»Mama, prosim…« sem začel, a me je prekinila: »Samo povem! Saj veš, da mislim dobro.«

Tisti večer je bila večerja tiha. Otroka sta gledala risanke v dnevni sobi, midva z Mojco pa sva sedela vsak na svojem koncu mize. Mama je sedela med nama kot sodnik na sodišču. »Včasih smo znali skupaj jesti brez telefonov in televizije,« je rekla in me ošinila s pogledom.

Ko sem ponoči ležal buden ob Mojci, sem čutil njeno napetost. »Zakaj ji nikoli nič ne rečeš? Zakaj vedno pustiš, da hodi po meni?« je šepnila v temi. »To je tvoja mama, ne moja.«

»Ne znam drugače,« sem priznal. »Ves čas imam občutek, da ji nekaj dolgujem. Da moram biti dober sin.«

»Ampak jaz nisem tvoja mama! Jaz sem tvoja žena!« je skoraj zajokala.

Naslednji dan sem šel z mamo na sprehod ob Kamniški Bistrici. Hodila sva v tišini, dokler ni rekla: »Vem, da me Mojca ne mara.«

»Ni res… Samo… Včasih si malo preveč direktna.«

»Samo želim pomagati. Ti si bil vedno tako občutljiv otrok. Vedno sem te morala ščititi.«

»Zdaj imam svojo družino, mama.«

Zastala sva. Pogledala me je s tistim pogledom, ki ga poznam že od otroštva – mešanica skrbi in razočaranja. »A misliš, da sem jaz kriva za vse to?«

»Ne vem več, kaj naj mislim. Samo… Ne morem več tako naprej.«

Ko sva se vrnila domov, je Mojca sedela na kavču in brala knjigo. Mama se je usedla poleg nje in nenavadno tiho rekla: »Mojca… oprosti, če sem kdaj prestopila mejo.«

Mojca jo je pogledala presenečeno. »Samo želim mir v hiši. In da bi bil Blaž srečen.«

V tistem trenutku sem začutil olajšanje in hkrati bolečino – kot bi nekdo odprl staro rano in jo končno očistil.

Tisti večer smo prvič po dolgem času sedeli skupaj in se pogovarjali brez očitkov. Mama je povedala zgodbo iz svojega otroštva o tem, kako jo je njena mama vedno kritizirala. Mojca ji je prisluhnila in prvič sem videl med njima nekaj topline.

Po odhodu mame sva z Mojco dolgo sedela v tišini. »Veš, včasih si želim, da bi lahko samo pobegnila stran od vsega tega,« mi je priznala.

»Jaz tudi,« sem rekel iskreno. »Ampak potem pomislim na otroke… in nate.«

»Ali misliš, da bova kdaj zares svobodna?«

»Ne vem. Ampak mogoče lahko začnemo znova – skupaj.«

Zdaj razmišljam: Koliko generacij mora ponavljati iste napake, preden si upamo nekaj spremeniti? Je mogoče odpustiti preteklosti in resnično zaživeti v sedanjosti?