Ljubezen na pragu šestdesetih: Ko se srce upre razumu
»Mami, a ti sploh veš, kaj delaš?« je zavpila moja hči Tjaša, ko sem ji povedala, da razmišljam o ločitvi. Njene oči so bile polne nejevere in strahu, kot bi ji pravkar povedala, da bom zapustila državo in nikoli več stopila v stik z njo. V tistem trenutku sem prvič v življenju začutila, kako težko je biti iskren do sebe – in do drugih.
Sedim v kuhinji našega stanovanja v Šiški, kjer sem preživela večino svojega odraslega življenja. Na steni še vedno visi slika iz leta 1992, ko sva z možem Francijem kupila to stanovanje. Takrat sva bila mlada, polna načrtov in upanja. Zdaj pa je med nama tišina, ki jo prekinjajo le še pogovori o tem, kaj bo za kosilo ali kdo bo peljal smeti.
Vse se je začelo pred pol leta, ko sem na rekreativnem tečaju plesa spoznala Borisa. Bil je drugačen – odprt, duhovit, z očmi, ki so me gledale kot žensko, ne le kot gospodinjo ali mamo. Prvič po dolgih letih sem se počutila živo. Najprej sem si govorila, da je to le prijateljstvo. A potem so prišli pogledi, dotiki, dolgi pogovori ob kavi v Tivoliju. In nenadoma sem se zaljubila. Pri oseminpetdesetih! Kdo bi si mislil?
»A misliš res vse vreči stran zaradi nekega tipa?« me je vprašal sin Matej, ko sem mu povedala za Borisa. Njegov glas je bil poln prezira in razočaranja. »A ni dovolj, da si bila dobra mama? Zakaj zdaj to?«
Ne vem, kaj naj odgovorim. Leta in leta sem bila dobra mama. Vedno sem skrbela za vse: za otroke, za Francija, za hišo. Pozabila pa sem nase. Ko sem bila mlajša, sem sanjala o tem, da bom pisateljica ali pa vsaj potovala po svetu. Namesto tega sem vsak dan hodila v službo na občino in popoldne kuhala golaž ali likala srajce.
Franci ni slab človek. Nikoli me ni udaril ali poniževal. A med nama ni več ničesar razen navade. Ko sem mu povedala za Borisa in za svoje dvome, je le skomignil z rameni: »Če misliš, da boš srečnejša drugje, pojdi.« Njegova brezbrižnost me je zabolela bolj kot katerakoli žalitev.
Moja mama mi je rekla: »Pri teh letih se ne ločuješ več. Kaj boš pa zdaj? Sama? Kdo te bo gledal?« V njenih besedah je bilo toliko strahu in sramu pred tem, kaj bodo rekli sosedje. V naši ulici v Šiški vsi vse vedo – in vsi vse obsojajo.
Boris me čaka. Pravi, da me ima rad in da bi rad z mano preživel preostanek življenja. Je ločenec, ima odraslo hčerko in majhno hišo na robu Ljubljane. Ko sem pri njem, se počutim mlado in svobodno. A potem pride krivda – zaradi otrok, zaradi Francija, zaradi vseh let skupnega življenja.
V službi so začeli šepetati. Moj sodelavec Peter mi je rekel: »A si ti čist nora? Pri teh letih se ženske ne zaljubljajo več.« Nasmehnila sem se mu in odvrnila: »Mogoče pa ravno zato.«
Vsak dan znova tehtam: ostati ali iti? Otroci pravijo, da bom uničila družino. Mama pravi, da bom ostala sama. Prijateljica Marija me spodbuja: »Enkrat v življenju si dovoli biti srečna!«
Nekega večera sedim sama v dnevni sobi. Franci gleda poročila in ne reče ničesar. Pogledam ga in se vprašam: ali je to res vse? Ali si ne zaslužim še kaj več kot le rutino in tišino?
Tjaša pride domov in me najde v solzah. Prisedeta k meni in prvič po dolgem času me prime za roko.
»Mami… če si res srečna z njim… mogoče bi te morala podpreti.«
Njene besede mi parajo srce in hkrati prinašajo olajšanje.
Naslednji dan povem Franciju: »Ne morem več tako živeti.« On le prikima in reče: »Tudi jaz ne.«
Ko pakiram kovček in gledam slike iz preteklosti – otroci na morju v Izoli, jaz in Franci na Triglavu – me stisne pri srcu. Vem pa tudi, da če ostanem iz strahu ali zaradi drugih, bom umrla od znotraj.
Ko stopim skozi vrata novega doma pri Borisu, čutim strah in upanje hkrati. Ne vem, kaj bo prinesla prihodnost. Vem pa nekaj: življenje ni končano pri šestdesetih.
Se lahko človek res zaljubi na novo pri teh letih? In ali imam pravico slediti srcu – tudi če to pomeni razbiti vse, kar sem gradila doslej?