Noč, ki mi je vzela sina: Izpoved slovenske matere

»Nejc, kje si? Zakaj se ne oglasiš?« sem šepetala v prazno, ko sem tistega večera vozila skozi gosto meglo proti domu v Škofji Loki. Roke so mi drhtele na volanu, utrujena sem bila do kosti, a misli so mi begale k sinu, ki se zadnje čase ni vračal domov ob dogovorjeni uri. Vedno znova sem mu ponavljala: »Ne vozi ponoči, sploh pa ne po tej cesti!« A Nejc je imel komaj devetnajst let in srce polno upanja – prepričan je bil, da se njemu ne more zgoditi nič hudega.

Ko sem zavila v ovinek pri Poljanski cesti, sem zagledala modre luči in policijsko trakasto zaporo. Srce mi je zastalo. »Kaj pa je zdaj to?« sem zamrmrala in upočasnila. Policist je pristopil k mojemu avtu. »Oprostite, gospa, cesta je zaprta zaradi prometne nesreče. Prosim, obvoz.«

Nisem vedela, zakaj me je prešinil leden občutek. Poklicala sem Nejca. Ni se oglasil. Poslala sem mu sporočilo: »Si v redu?« Ni odgovora. V prsih me je stisnilo. Vrnila sem se domov in sedla na kavč, kjer sem nemo strmela v telefon. Ura je bila že skoraj polnoč, ko je zazvonil zvonec. Pred vrati sta stala policist in reševalka iz moje bolnišnice. Pogledala sta me s tistim pogledom, ki ga nikoli ne pozabiš.

»Gospa Marjeta Novak?«

»Ja…«

»Vaš sin Nejc je bil udeležen v prometni nesreči. Zdaj je v kritičnem stanju na intenzivni negi.«

V tistem trenutku se mi je svet sesul. Nisem čutila nog pod sabo. Samo še slišala sem svoj glas, ki je kričal: »Nejc! Moj Nejc!«

V bolnišnici sem sedela ob njegovem ležišču in gledala monitorje, ki so piskali v ritmu njegovega šibkega srca. Njegov obraz je bil poln modric in prask, roke so mu visele ob telesu kot prazne lupine. Zdravnik Peter me je potegnil na stran: »Marjeta, pripraviti se morate na najhujše. Poškodbe so hude.«

V meni se je prebudila krivda. Zakaj ga nisem ustavila? Zakaj mu nisem vzela ključev? Zakaj sem morala delati nočno izmeno ravno tisti dan? V glavi so mi odmevale besede moje mame: »Otroci so ti dani samo na posodo.«

Mož Jože je stal ob meni, a med nama je zazevala tišina. On je krivil mene, jaz njega. »Če bi ga ti bolj nadzoroval… Če bi mu ti prepovedal motor…«

»Ti si mu ga kupila!« je zavpil Jože.

»Ker si ga imel tudi ti pri njegovih letih!«

Vse zamere zadnjih let so privrele na plano – prepiri zaradi denarja, zaradi Nejčevih ocen, zaradi tega, ker Jože ni znal pokazati čustev. Tiste noči sva oba jokala vsak v svojem kotu bolnišnične čakalnice.

Dnevi so minevali v megli upanja in obupa. Prijatelji so prihajali z rožami in toplimi besedami, a nihče ni znal zapolniti praznine. Soseda Silva mi je rekla: »Marjeta, bodi močna!« A kako naj bom močna, ko pa se mi zdi, da umiram vsak dan znova?

Nekega jutra me je zdravnik poklical na pogovor: »Nejc ima možganske poškodbe. Če se prebudi, ne bo nikoli več isti.«

V meni se je nekaj zlomilo. Spomnila sem se vseh njegovih otroških nasmehov, vseh tistih večerov, ko sva skupaj gledala risanke in jedla kokice. Kako naj sprejmem sina, ki bo morda le še senca samega sebe?

Jože se je začel umikati vase. Ni več hodil v službo, cele dneve je sedel pred televizijo in pil pivo za pivom. Nekega večera sem ga našla v garaži, kako gleda Nejčev motor in tiho joka.

»Zakaj ravno on? Zakaj ne jaz?« je šepetal.

Tudi jaz sem si to vprašanje postavljala vsak dan.

Sosedje so začeli šepetati: »Saj veš, Nejc je vedno divjal po cesti…«

»Marjeta ga ni znala vzgojiti…«

Vsak pogled na ulici me je bolel kot udarec.

Nekega dne me je obiskala Nejčeva punca Tjaša. Prinesla mi je pismo: »To mi je napisal dan pred nesrečo.«

V njem je pisalo: »Mami, vem, da te včasih razočaram. Ampak rad te imam. Obljubim ti, da bom bolj pazil nase.«

Solze so mi zalile obraz.

Po treh tednih borbe med življenjem in smrtjo je Nejc umrl. V bolnišnici so ugasnili monitorje in jaz sem padla na kolena ter kričala iz vsega srca.

Pogreb je bil tih in moker od dežja. Ljudje so nosili vence in izgovarjali prazne tolažbe. Jaz pa sem stala ob grobu in si želela samo eno – da bi lahko zavrtela čas nazaj.

Doma so ostali samo še spomini – njegova jakna na obešalniku, razmetane superge pod posteljo, njegov vonj na blazini.

Jože in jaz sva postala tujca pod isto streho. On se je zaprl vase, jaz pa sem ponoči hodila po hiši kot prikazen.

Včasih ponoči sedim ob oknu in gledam v temo ter si ponavljam: »Kaj bi lahko naredila drugače? Bi ga morala bolj nadzorovati? Bi morala bolj poslušati svoje srce ali mu dati več svobode?«

Morda nikoli ne bom našla odgovora.

Ampak vi – kaj bi vi storili na mojem mestu? Bi znali odpustiti sebi ali drugim? Kako živeti naprej z bolečino, ki nikoli ne mine?