Soline solze: Resnica o življenju mojega moža Marka
»Ne morem verjeti, da je res konec,« sem šepnila sama sebi, ko sem stala ob odprtem grobu na pokopališču v Šiški. Dež je tiho kapljal po svežem grobu mojega moža Marka. Ljudje so se že razhajali, a jaz sem še vedno stala tam, z roko na mrzlem kamnu, ki še ni imel vklesanega njegovega imena. Mama me je nežno prijela za ramo: »Nina, pojdiva domov. Nič več ne moreš storiti.« A jaz nisem mogla oditi. Nekaj v meni je kričalo, da to ni konec – ne zame in ne za Marka.
Ko sem se tistega večera vrnila v najino stanovanje v Mostah, me je zadela tišina. Markove copate so še vedno stale ob vratih, njegova skodelica za kavo je bila na mizi. Vse je bilo tako vsakdanje, a hkrati popolnoma tuje. Usedla sem se na kavč in zajokala. Jokala sem za njim, za najino skupno preteklostjo in za prihodnostjo, ki je nikoli ne bova imela.
Naslednji dan sem začela urejati papirje za pogreb. Med Markovimi stvarmi sem našla star zvezek z usnjenimi platnicami. Bil je poln zapiskov in listkov – večinoma bančnih izpiskov in računov iz krajev, kjer nikoli nisva bila skupaj. Na enem izmed listkov je bila napisana telefonska številka in ime: »Tina«. Srce mi je zastalo. Kdo je Tina? Zakaj ji je Mark pisal?
Nisem si mogla pomagati – poklicala sem številko. Po nekaj zvonjenjih se je oglasil ženski glas: »Prosim?«
»Dober dan, tukaj Nina Novak. Kličem glede Marka Novaka… mojega moža.«
Na drugi strani je zavladala tišina. Nato pa: »O… Nina… Žal mi je…«
»Poznate mojega moža?« sem vprašala s tresočim glasom.
»Lahko bi rekli tako,« je odgovorila Tina. »Morda bi se morali dobiti.«
Srečali sva se v majhni kavarni na Trubarjevi. Tina je bila mlajša od mene, lepa in urejena. Ko me je zagledala, je vstala in me objela. »Nisem si mislila, da se bova kdaj srečali pod takimi okoliščinami.«
»Kako dolgo sta se poznala?« sem vprašala naravnost.
Tina je pogledala stran. »Tri leta. Bila sva skupaj… On mi je rekel, da sta z ženo narazen.«
Zasmejala sem se skozi solze. »Nikoli nisva bila narazen.«
Ko sem prišla domov, sem razmetala vse Markove predale in omare. Našla sem še več dokazov o njegovem drugem življenju: slike s Tino na morju v Izoli, račune iz restavracij v Mariboru, celo ključe od stanovanja v Novem mestu. Vsaka najdba me je zabolela kot nož v srce.
Mama me je obiskala naslednji dan. »Nina, moraš jesti. Ne moreš samo jokati.«
»Mama, Mark me je varal! Imel je drugo žensko!« sem zavpila.
Mama me je pogledala s tistim žalostnim pogledom, ki ga imajo matere, ko jim zmanjka besed. »Včasih ljudje skrivajo stvari pred tistimi, ki jih imajo najraje.«
»Ampak zakaj jaz? Zakaj nama ni povedal?«
»Morda te je hotel zaščititi pred resnico.«
V službi v knjižnici na Poljanski cesti so sodelavke opazile mojo žalost. Petra mi je prinesla čaj in rekla: »Če rabiš pogovor…«
A jaz nisem mogla govoriti o tem. Sram me je bilo – kot da sem jaz kriva za vse.
Nekega večera me je poklicala Tina. »Nina… oprosti. Nisem vedela za tebe. Če bi vedela…«
»Nisi ti kriva, Tina. Tudi jaz nisem vedela za tebe.«
Za trenutek sva molčali.
»Veš, Mark mi je rekel, da si ti tista močna v vajinem zakonu. Da brez tebe ne bi zmogel.«
Zasmejala sem se grenko: »Pa vendar ni zmogel brez laži.«
Začela sem dvomiti o vsem – o najinih skupnih letih, o njegovih obljubah in dotikih. So bile vse laži? Ali pa je bil Mark res razpet med dvema svetovoma?
Nekega dne sem šla do njegovega groba in sedla na klopco pod staro lipo. Prinesla sem mu pismo:
»Dragi Marko,
Ne vem več, kdo si bil v resnici. Ne vem več, kdo sem jaz brez tebe. Vseeno pa ti želim mir tam, kjer si zdaj. Jaz bom poskušala najti svojega.«
Ko sem odhajala s pokopališča, me je ustavila starejša gospa: »Vi ste pa Markova žena?«
»Sem.«
»Bil je dober človek… a vsak ima svoje skrivnosti.«
Doma sem začela znova graditi svoje življenje – počasi in boleče. Prijateljica Maja me je povabila na izlet na Bled: »Nina, moraš ven iz tega stanovanja! Svet ni samo bolečina.«
Na Bledu sem prvič po dolgem času globoko vdihnila in začutila mir.
Včasih ponoči še vedno slišim Markov glas ali vonjam njegov parfum v stanovanju. A zdaj vem: življenje gre naprej – tudi če boli.
Se sploh kdaj res poznamo? Ali pa vsi nosimo maske – celo pred tistimi, ki jih imamo najraje?