Ko sem rekla ne: zgodba o družinskih mejah in bolečini
»A res misliš, da si lahko tako posebna? Da si boljša od nas?« je zavpila Mojca, moja svakinja, sredi dnevne sobe, kjer je dišalo po potici in pečenki. Vsi so utihnili. Otroci so se nehali smejati, mama je zmrznila s krožnikom v rokah. Jaz pa sem stala tam, z rdečico na licih in stisnjenimi pestmi.
»Ne, Mojca, samo… danes res ne morem paziti na Nino. Obljubila sem si, da bom končno enkrat uživala na družinskem srečanju,« sem tiho odgovorila. Srce mi je razbijalo v prsih. Vedela sem, da bo eksplodirala.
Mojca je zavila z očmi in se obrnila k mami: »A vidiš, Ana? Vedno ista zgodba. Vedno jaz vse naredim, ona pa nikoli ne pomaga!«
Mama je pogledala v tla. Oče je nekaj zamrmral. Moj mož, Aleš, je sedel v kotu in gledal skozi okno, kot da ga vse skupaj ne zadeva. Vsi so čakali na moj odgovor, a jaz sem bila tiho. Prvič v življenju sem si dovolila reči ne.
V naši družini je bilo vedno tako: Mojca ima službo v banki in dva otroka, jaz pa delam kot učiteljica v vrtcu in nimam svojih otrok. Vedno so pričakovali, da bom jaz tista, ki bo pazila na otroke – ker »imam izkušnje« in »saj ti to ni težko«. Leta sem kimala in pomagala. Ampak letos… letos sem bila izčrpana. V službi sem imela težko leto – otroci so bili zahtevni, starši še bolj. Komaj sem čakala to zabavo, da bom lahko samo sedela in pila kavo.
Ko sem zavrnila Mojco, je izbruhnila kot vulkan. »Ti si sebična! Saj veš, da nimam nikogar drugega! Vedno si bila taka!«
Nina, njena hčerka, je stala ob meni in me gledala z velikimi očmi. »Teta, a res ne boš šla z mano ven?«
Pogledala sem jo in ji nežno rekla: »Nina, danes bi rada malo počivala. Lahko pa se kasneje skupaj igramo.«
Mojca je še bolj znorela: »Seveda! Saj ni tvoja! Nikoli nisi imela svojih otrok, zato pa ne razumeš!«
V tistem trenutku me je zabolelo globlje kot kadarkoli prej. Vsi so vedeli, da sva z Alešem že leta poskušala imeti otroke – brez uspeha. O tem nismo govorili na glas, a Mojca je to zdaj vrgla v obraz pred vsemi.
Mama je končno spregovorila: »Mojca, dovolj.«
A škoda je bila narejena. Počutila sem se kot tujec v lastni družini. Po večerji sem šla na balkon in gledala luči Ljubljane pod sabo. Aleš je prišel za mano.
»Si v redu?« me je vprašal.
»Ne vem več. Zakaj vedno jaz? Zakaj nihče ne vidi, da tudi jaz kdaj potrebujem počitek?«
Aleš je skomignil z rameni: »Veš, kako je pri nas. Če enkrat rečeš ne, si takoj slaba.«
Spomnila sem se vseh let nazaj – ko sem pazila na Mojčine otroke medtem ko sta ona in njen mož šla na morje; ko sem pomagala mami pri kuhanju za praznike; ko sem ostajala zadnja in pospravljala mizo. Vedno sem bila tista »pridna«. Ampak nikoli nisem dobila priznanja – le še več pričakovanj.
Tisto noč nisem mogla spati. V glavi so mi odmevale Mojčine besede: »Nikoli nisi imela svojih otrok.« Bolelo me je – ker ni vedela (ali pa ni hotela vedeti), koliko noči sem preplakala zaradi tega.
Naslednji dan sem dobila sporočilo od mame: »Ne sekiraj se zaradi Mojce. Veš, da ima težke čase.«
Ampak kdo pa misli name? Kdo vpraša mene?
V službi so me kolegice vprašale: »Kako si preživela vikend?« Samo nasmehnila sem se in rekla: »Družinsko.« Nisem imela moči razlagati.
Čez nekaj dni me je poklicala Mojca. Bila je hladna: »Upam, da si zadovoljna s sabo. Nina je bila žalostna ves večer.«
»Mojca, tudi jaz imam občutke. Tudi jaz kdaj potrebujem počitek.«
»Ti ne veš, kaj pomeni biti mama!« mi je zabrusila in odložila.
Po tem klicu sem se odločila – dovolj imam. Poklicala sem Aleša in mu rekla: »Ne bom več tista reševalka za vse.«
Aleš me je pogledal: »Podpiram te.«
Prvič po dolgem času sem začutila olajšanje. A hkrati tudi strah – kaj če me bodo vsi obsojali? Kaj če bom izgubila družino?
Čez nekaj tednov smo imeli novo družinsko srečanje. Tokrat nisem pazila na otroke. Sedela sem z mamo in ji pomagala rezati torto. Mojca me ni niti pogledala.
Počutila sem se osamljeno – a tudi svobodno.
Zvečer sem sedela v avtu in gledala svojo podobo v ogledalu. Spraševala sem se: Ali res moram vedno žrtvovati sebe za druge? Kdaj bo dovolj? Kaj bi vi naredili na mojem mestu?