Ko je Maja odšla: Zgodba očeta, ki ni smel pasti

»Ne morem več, Marko. Ne zmorem,« je šepnila Maja, ko je stala na pragu naše dnevne sobe. Otroci so že spali, v stanovanju je dišalo po ostankih večerje in po otroškem šamponu. V njenih očeh sem prvič videl nekaj, česar nisem znal poimenovati – praznino. »Kam greš?« sem vprašal, čeprav sem odgovor poznal. »Samo stran,« je rekla in zaprla vrata za sabo.

Tisto noč nisem spal. Sedel sem na kavču, poslušal dihanje otrok iz sosednje sobe in se spraševal, kje sem zgrešil. Maja je bila vedno tiha, potrpežljiva, a zadnje mesece je bila vse bolj odsotna. Ko je odšla, sem ostal sam z devetletno Laro, sedemletnim Janom in štiriletno Evo.

Naslednje jutro sem moral biti močan. Lara je prva začutila spremembo. »Kje je mami?« me je vprašala med zajtrkom. »Mami potrebuje čas zase,« sem rekel in ji pogladil lase. V njenih očeh sem videl solze, ki jih ni hotela pokazati bratoma in sestrici.

Prvi tedni so bili pekel. Vsak dan sem hodil v službo v skladišče v BTC-ju, popoldne pa hitel domov, da bi skuhal kosilo, pomagal pri nalogah in poslušal otroške prepire. Včasih sem ponoči jokal v kopalnici, da me ne bi slišali. Najhuje mi je bilo ob večerih, ko so otroci spraševali po mami. »Zakaj nas je zapustila? Smo bili poredni?« me je vprašal Jan. Srce mi je počilo.

Moj oče mi je rekel: »Marko, ne smeš pasti. Otroci te potrebujejo.« Ampak kako naj ne padem? Plače ni bilo dovolj za vse položnice in hrano. Včasih sem moral izbirati med mlekom in novimi copati za Evo. Soseda gospa Marjeta mi je prinesla domače piškote in rekla: »Če kaj potrebuješ, samo povej.« Prvič v življenju sem moral prositi za pomoč.

V službi so me gledali postrani. »A ti si zdaj tisti oče samotar?« me je vprašal sodelavec Peter. »Ja,« sem rekel in požrl ponos. Včasih sem imel občutek, da me vsi obsojajo – kot da sem jaz kriv, ker je Maja odšla.

Najhuje pa je bilo ob vikendih. Takrat so vsi šli na izlete ali k babicam, mi pa smo ostali doma. Nisem imel denarja za kino ali bazen. Zato smo hodili na Rožnik in nabirali kostanje. Lara je nekoč rekla: »Ati, meni ni važno, kam gremo, samo da smo skupaj.« Takrat sem prvič začutil upanje.

Po nekaj mesecih se je Maja oglasila po telefonu. »Želim videti otroke,« je rekla hladno. Dogovorila sva se za srečanje v parku Tivoli. Otroci so bili navdušeni, jaz pa prestrašen. Ko so jo zagledali, so stekli k njej in jo objeli. Maja jih je poljubila na lase in potem pogledala mene: »Dobro ti gre.« Nisem vedel, ali naj ji verjamem ali jo sovražim.

Po srečanju so bili otroci še bolj zmedeni. Eva je ponoči jokala: »Zakaj mami ne pride domov?« Nisem imel odgovora. Samo držal sem jo v naročju in ji pel uspavanko.

Sčasoma smo razvili svoj ritem. Lara mi pomaga kuhati, Jan pospravlja igrače, Eva pa vsak večer nariše risbico za mamo – čeprav jih Maja redko pride iskat. Včasih me stisne pri srcu, ko vidim druge družine na igrišču – mame in očete skupaj – a potem pogledam svoje otroke in vem, da moram vztrajati.

Letos za očetovski dan so mi otroci pripravili presenečenje. Lara je spekla biskvit (skoraj brez moke), Jan mi je narisal risbo z napisom »Najboljši ati«, Eva pa mi je podarila kamenček v obliki srca. Sedeli smo na balkonu in jedli biskvit s preveč sladkorja. Prvič po dolgem času sem bil resnično srečen.

Včasih ponoči še vedno razmišljam o Maji – ali ji je žal? Ali ve, koliko pogrešamo njeno prisotnost? A potem pogledam svoje otroke in si rečem: »Oni si zaslužijo najboljše.«

Včasih se vprašam: Ali lahko en sam oče res nadomesti vse? Ali bodo moji otroci nekoč razumeli, zakaj sem vztrajal? Kaj bi vi naredili na mojem mestu?