Neprizvana na poroko, a pričakovana kot opora: Dvojna merila moje družine
»Ne morem verjeti, da me nisi povabil, Marko!« sem skoraj zakričala v slušalko, ko sem izvedela, da se je moj sin poročil prejšnji vikend. Glas mi je tresel, v prsih pa je tlelo nekaj med jezo in obupom. »Mama, prosim, ne začni spet. Tako sva se z Nino odločila. Hotela sva majhno, intimno poroko, brez nepotrebnih zapletov,« je odvrnil hladno, kot bi govoril z uradnico na občini, ne pa z materjo, ki ga je sama vzgajala od njegovega petega leta.
V tistem trenutku sem se počutila kot senca v lastnem življenju. Vse sem mu dala – čas, ljubezen, podporo, ko je njegov oče odšel z drugo žensko in pustil naju v majhnem stanovanju v Šiški. Spomnim se dolgih večerov, ko sem mu pomagala pri matematiki, čeprav sem bila sama izmučena po dvanajstih urah v službi v trgovini. Nikoli nisem zamudila njegovega nastopa v šoli ali nogometne tekme. In zdaj? Zdaj nisem bila dovolj dobra niti za povabilo na njegov najpomembnejši dan.
»Ampak Marko, jaz sem tvoja mama!« sem še enkrat poskusila. »Vem, ampak… Saj veš, kako je Nina. Ne mara velikih družinskih srečanj, pa še s tvojimi sestrami se ne razume…« Njegov glas je postajal vse bolj oddaljen. »Saj bova prišla na obisk. Lahko nama spečeš potico, kot vedno.«
Potica? Vse moje življenje in ljubezen sta se skrčila na potico. Ko sem odložila telefon, sem se sesedla na stol in zajokala. V mislih so mi švigali prizori iz preteklosti: Marko kot otrok s polnimi usti smeha, ko sva skupaj pekla piškote; Marko kot najstnik, ki mi je prvič rekel, naj ga pustim pri miru; Marko kot odrasel moški, ki me zdaj izključuje iz svojega življenja.
Tistega večera me je obiskala sestra Marija. »Kaj pa je narobe?« je vprašala, ko je videla moje rdeče oči. »Marko se je poročil. Brez mene.« Marija je zavzdihnila in me objela. »Veš, včasih so otroci nehvaležni. Ampak to ne pomeni, da te ne potrebujejo.«
Naslednji teden sem prejela sporočilo od Nine: »Živjo, teta Jana! Bi lahko naslednji vikend pazila na Nejca? Imava nekaj opravkov.« Nejc je njun dveletni sinček – moj vnuk, ki ga obožujem. A v meni se je nekaj zlomilo. Kako lahko pričakujejo mojo pomoč in podporo, če me ne spoštujejo kot del družine?
Poklicala sem Marijo: »Kaj naj naredim? Če rečem ne, bom izpadla zlobna in maščevalna. Če rečem ja, bom spet tista samoumevna opora.« Marija je bila tiho. »Jana, moraš postaviti meje. Če jih ne boš ti, jih nihče ne bo.«
Ko sta Marko in Nina naslednjo soboto pripeljala Nejca k meni, sem ju povabila na kavo. Sedeli smo v tišini. Nejc se je igral z avtomobilčki na preprogi. Pogledala sem Marka naravnost v oči: »Zakaj me nisi povabil na poroko?«
Marko je pogledal stran. »Mama… Saj veš… Nina ni hotela… Pa tudi… Včasih si preveč zaščitniška.« Nina je zavila z očmi: »Jana, res ni bilo nič osebnega. Hotela sva miren dan.«
»Miren dan brez matere ženina?« sem vprašala tiho.
Marko je vzdihnil: »Mama, nočem se kregati.«
»Tudi jaz ne. Ampak želim si spoštovanja. Ne morete pričakovati moje pomoči in ljubezni samo takrat, ko vam ustreza.«
Nina je vstala: »No, če ti ni prav… Lahko greva.«
Marko jo je prijel za roko: »Nina, prosim.« Obrnil se je k meni: »Mama… Saj veš, da te imava rada. Samo… Včasih si preveč čustvena.«
V meni se je nabirala žalost in bes obenem. »Morda res. Ampak to sem jaz – tvoja mama. In če me ne moreš sprejeti takšno kot sem, potem tudi jaz ne morem biti vedno tu za vas.«
Nina je zavila z očmi in šepnila Marku: »Saj sem ti rekla.« Marko pa je le nemočno skomignil z rameni.
Ko sta odšla in odpeljala Nejca s seboj – prvič sem rekla ne – sem sedela v praznem stanovanju in razmišljala o vseh letih žrtvovanja. O tem, kako pogosto smo matere v Sloveniji samoumevne: kuhamo kosila za vnuke, pazimo otroke svojih otrok, poslušamo njihove težave – a ko pride do pomembnih trenutkov, nas izključijo.
Naslednji teden so mi sosedje povedali, da so Marka in Nino videli na tržnici z Nejcem in Ninino mamo. Skupaj so pili kavo in se smejali. Zabolelo me je še bolj.
Poklicala sem Marijo: »Ali sem res tako slaba mama?« Marija mi je rekla: »Ne, Jana. Samo preveč si dala in premalo zahtevala zase.«
Začela sem hoditi na sprehode po Rožniku in razmišljati o sebi – kdo sem brez vloge matere? Prvič po dolgih letih sem šla sama v kino in si privoščila tortico v slaščičarni pri Zvezdi.
Po mesecu dni mi je Marko pisal: »Mama, pogrešam te. Lahko pridemo na obisk?« Odgovorila sem: »Lahko. A tokrat pod mojimi pogoji.«
Ko so prišli, sem jih sprejela toplo – a jasno povedala: »Rada vas imam. A tudi jaz si zaslužim spoštovanje in mesto v vaši družini.«
Marko me je objel in prvič po dolgem času rekel: »Oprosti.« Nina ni rekla ničesar – a vsaj poslušala me je.
Včasih se vprašam: Koliko mater v Sloveniji doživlja isto? Koliko nas živi za druge in pozabi nase? Je prav, da postavimo meje – ali nas bodo zaradi tega imeli še manj radi?