En sam krem, dve družini – Kako je majhna tuba spremenila moje življenje

»Kaj pa je to?« je z ledenim glasom vprašala moja tašča Marija, ko je v kopalnici zagledala novo arckremo na polici. Bila je nedelja popoldne, vonj po goveji juhi se je še zadrževal v zraku, a napetost je bila tako gosta, da bi jo lahko rezal z nožem. Mož, Andrej, je sedel v dnevni sobi in se pretvarjal, da gleda poročila, a sem videla, kako so mu prsti nervozno bobnali po naslonjalu kavča.

»To sem dobila v službi,« sem poskušala mirno odgovoriti, čeprav sem čutila, kako mi srce razbija v prsih. Marija me je premerila od glave do pet. »Aha, v službi. In kdo ti pa v službi daje take stvari? Saj nisi več stara dvajset let, da bi ti fantje nosili darila.«

Zardela sem. Vedno je znala najti način, da me spravi v zadrego. »Naša direktorica je imela rojstni dan in je vsem ženskam podarila kremo. Nič posebnega.«

Marija je zavzdihnila in odšla iz kopalnice, a sem vedela, da zgodba še ni končana. Ko smo sedli k večerji, je napetost visela v zraku kot nevihtni oblak. Moja hči Tjaša je nekajkrat pogledala iz mene v moža in nazaj. »Mami, a si žalostna?« me je tiho vprašala.

»Ne, srček, vse je v redu,« sem ji zašepetala in jo pobožala po laseh. A ni bilo v redu. V meni se je nabiral občutek krivde in nemoči. Zakaj sem vedno jaz tista, ki mora pojasnjevati vsako malenkost? Zakaj Marija ne more sprejeti, da imam tudi jaz svoje življenje?

Tisto noč nisem mogla spati. Andrej se je obrnil k meni in rekel: »Veš, mama ima samo dobre namene. Malo jo skrbi zate.«

»Skrbi jo zase!« sem siknila. »Vse mora imeti pod nadzorom. Tudi to, katero kremo uporabljam!«

Andrej je zavzdihnil in se obrnil stran. Spet sva bila vsak na svojem otoku.

Naslednji dan sem v službi poskušala pozabiti na vse skupaj. A ko sem prišla domov, me je pričakala Marija s skodelico kamiličnega čaja in resnim izrazom na obrazu.

»Maja, morava se pogovoriti.«

Sedli sva za kuhinjsko mizo. »Veš, jaz sem te sprejela kot svojo hčerko. Ampak zadnje čase imam občutek, da mi nekaj skrivaš. Da nisi več iskrena z mano.«

Zamolčala sem. V meni se je prebudil stari strah – strah pred tem, da nikoli ne bom dovolj dobra za njeno družino.

»Ne skrivam ti ničesar, Marija. Samo… včasih si želim malo več zasebnosti.«

»Zasebnosti? Saj smo vendar družina!«

V tistem trenutku sem začutila, kako mi po licu polzi solza. »Ne morem več živeti tako, da moram vsak svoj korak pojasnjevati. Tudi jaz sem odrasla ženska!«

Marija me je presenečeno pogledala. Prvič sem ji pokazala svojo ranljivost.

V naslednjih dneh so se stvari samo še zaostrile. Andrej je postal še bolj zaprt vase, Tjaša pa je začela spraševati, zakaj se vsi kregamo zaradi ene kreme.

V petek popoldne sem dobila klic od svoje mame: »Maja, slišala sem od Marije, da imate težave doma. Pridi zvečer k meni.«

Ko sem sedela v njeni kuhinji ob skodelici čaja, sem prvič na glas izgovorila vse svoje strahove: »Mama, počutim se kot tujec v lastni hiši. Kot da nikoli ne bom dovolj dobra za Andrejevo družino.«

Moja mama me je prijela za roko: »Maja, ti si dovolj dobra. Samo postaviti moraš meje.«

Tiste besede so mi še dolgo odzvanjale v glavi.

V soboto zjutraj sem se odločila: dovolj imam skrivanja in prilagajanja. Ko smo sedeli pri zajtrku, sem globoko vdihnila in rekla: »Moramo se pogovoriti. Zaradi ene kreme smo skoraj razdrli družino. Ampak ni šlo za kremo – šlo je za občutek nadzora in pomanjkanje zaupanja.«

Andrej me je pogledal s presenečenjem: »Kaj pa naj naredim? Mama živi z nami že deset let.«

»Vem. Ampak jaz tudi živim tukaj. In želim si več spoštovanja.«

Marija je nekaj časa molčala, nato pa tiho rekla: »Mogoče res preveč nadzorujem stvari… Ampak bojim se izgubiti svojo družino.«

Prvič sem začutila sočutje do nje.

Od tistega dne naprej smo se trudili bolj odkrito pogovarjati o svojih občutkih in potrebah. Ni bilo lahko – stare zamere so še vedno brbotale pod površjem – a počasi smo gradili novo zaupanje.

Včasih se vprašam: kako lahko ena majhna tuba kreme razkrije vse tisto, kar smo leta skrivali pod preprogo? Je res tako težko biti iskren do sebe in drugih? Morda bi morali večkrat vprašati drug drugega: »Kako si? Kaj potrebuješ?« Namesto da iščemo krivdo v malenkostih.