Vedno sem bila ta zlobna tašča?

»Spet si jim dala preveč sladkarij,« mi je zabrusila Maja, ko sem iz kuhinje prinesla krožnik piškotov za vnukinji. Njene oči so bile ostre kot rezilo, glas pa leden. »Saj sta samo otroka,« sem poskušala nežno, a sem že vedela, da bo pogovor šel v napačno smer. »Ne razumeš, mama,« je zavzdihnil Marko, moj sin, ki je sedel ob oknu in se delal, da ga vse skupaj ne zadeva. V tistem trenutku sem se počutila kot tujec v lastni hiši.

Včasih se sprašujem, kje sem naredila napako. Ko sta Marko in Maja začela hoditi, sem bila polna upanja. Mislila sem, da bom končno imela pravo družino – tisto, ki si jo vsaka Slovenka želi: nedeljska kosila, skupne izlete na Bled ali v Bohinj, smeh in pogovore ob kavi. A že na začetku mi je Maja dala vedeti, da nisem zaželena. »Mi bova sama uredila poroko,« mi je rekla hladno, ko sem ponudila pomoč. »Ne rabiva nasvetov glede stanovanja,« je dodala, ko sem predlagala nekaj znancev za ugodnejšo obnovo.

Bolelo me je. Vsakič znova sem se trudila najti način, da bi bila del njunega življenja. Pekla sem potico za praznike, kupovala darila za rojstne dneve, ponujala varstvo za vnukinji. A vedno znova sem naletela na zid. »Ne želim, da hodiš po stanovanju brez najinega dovoljenja,« mi je rekla Maja tistega dne, ko sem prinesla sveže perilo za deklici. Marko je molčal. Vedno je molčal.

Leta so minevala v tišini in napetosti. Vnukinji sta rasli, jaz pa sem ju videvala le občasno – na hitro, skoraj na skrivaj. Včasih sem slišala od sosedov: »Kako lepo vnukinji imaš!« in sem se le grenko nasmehnila. Nisem ju poznala. Nisem vedela, katera ima raje risanje in katera kolesarjenje. Bila sem babica le na papirju.

Potem pa se je vse spremenilo. Nekega popoldneva me je poklicala Maja. Njena beseda je bila tresoča: »Mira, lahko prideš? Ne zmorem več sama.« Marko je izgubil službo v Ljubljani, Maja je delala v dveh službah in bila izčrpana do konca. Vnukinji sta bili bolni in potrebovali sta nekoga, ki bi ju pazil.

Ko sem prvič po dolgem času stopila v njuno stanovanje na Viču, me je preplavil vonj po otroški kremi in utrujenosti. Vnukinji sta ležali na kavču z vročino. Maja me je pogledala s tistim pogledom – mešanico obupa in ponosa. »Prosim te, pomagaj mi.«

Tisti teden sem vsak dan prihajala k njim. Kuhala sem juhe, brisala potne čela in brala pravljice. Deklici sta se počasi začeli odpirati – starejša mi je pokazala svojo zbirko kamenčkov iz Tivolija, mlajša pa mi je narisala srce z napisom »babica«. Prvič po dolgih letih sem začutila toplino v prsih.

A napetost z Majo ni izginila. Nekega večera sva sedeli v kuhinji ob čaju. »Zakaj si vedno tako zadržana do mene?« sem jo vprašala tiho. Pogledala me je naravnost v oči: »Ker si vedno hotela imeti vse pod nadzorom. Nikoli nisi verjela, da znam sama.«

Zamolklo sem zajela sapo. »Samo pomagala sem ti hotela…«

»Ampak nisi poslušala! Vedno si vedela bolje!«

V tistem trenutku sem razumela – nisem bila le žrtev. Tudi jaz sem naredila napake. Hotela sem biti del njihovega življenja na svoj način in nisem videla, da s tem dušim njihovo svobodo.

Naslednje jutro sem pripravila zajtrk in ga pustila na mizi brez besed. Ko sta deklici prišli v kuhinjo, sta me objeli. Maja pa je le tiho sedla zraven in rekla: »Hvala.«

Počasi so se stvari začele spreminjati. Ni bilo več vsakodnevnih očitkov ali tihega prezira. Naučila sem se vprašati: »Kako ti lahko pomagam?« namesto da bi kar sama odločila. Maja mi je začela zaupati majhne stvari – povedala mi je o svojih strahovih glede prihodnosti, o tem, kako jo skrbi Markova depresija in kako težko ji je biti mama in žena v teh časih.

Nekega dne me je poklicala sredi službe: »Mira, danes res ne zmorem več… Lahko prideš po deklici v vrtec?« In jaz sem šla – brez občutka krivde ali dvoma.

A kljub temu me še vedno preganja vprašanje: ali lahko popravimo vse zamujeno? Ali lahko postanem babica in tašča, kakršna si želim biti – ali pa bodo rane preteklosti vedno med nami?

Včasih ponoči sedim ob oknu in gledam luči Ljubljane ter se sprašujem: Ali lahko dve ženski – vsaka s svojo zgodbo in bolečino – najdeta skupno pot? Ali si Slovenci sploh dovolimo priznati svoje napake in začeti znova?