Pozabljena v otroštvu: Med babičino toplino in materino sebičnostjo

»Ne, mama, ne moreš kar tako priti nazaj, kot da se ni nič zgodilo!« sem zakričala, ko je stala na pragu naše stare hiše v vasi pod Pohorjem. V njenih očeh ni bilo sramu, le utrujenost in nekaj, kar sem prepoznala kot hladno odločnost. Babi, ki je stala za mano, je tiho vzdihnila in mi položila roko na ramo.

Spomnim se tistega dne pred petnajstimi leti, ko sem kot petletna deklica gledala skozi okno in čakala, da pride mama po mene iz vrtca. Namesto nje je prišla babi Marija, z rdečimi očmi in tresočimi rokami. »Tvoja mama ima zdaj novo življenje, Tjaša. Zdaj boš nekaj časa pri meni,« mi je rekla in me stisnila k sebi. Takrat še nisem razumela, zakaj me je mama pustila. Zakaj sem bila odveč? Zakaj je bil njen novi mož, Bojan, bolj pomemben od mene?

Babi je bila vse, kar sem imela. Naučila me je peči potico, grabiti seno na travniku in prepoznati zvoke ptic v gozdu. Ko sem imela nočne more, me je stisnila k sebi in šepetala: »Vse bo v redu, Tjaša. Jaz te imam rada.« V šoli so me otroci zbadali, ker nimam mame in očeta. »Si sirota!« so kričali za mano. A babi mi je vedno znova ponavljala: »Ti nisi nič manj vredna. Ti si moja sončica.«

Leta so minevala. Mama se ni oglasila niti za rojstni dan ali božič. Včasih sem jo sanjala – kako pride po mene, me objame in reče, da ji je žal. A vsako leto je upanje bledelo.

Potem pa – letos spomladi – se je pojavila na vratih. Bila sem že študentka na Pedagoški fakulteti v Mariboru, babi pa je postajala vse bolj krhka. Mama je stala tam s kovčkom v roki in rekla: »Tjaša, potrebujem tvojo pomoč.«

»Zakaj zdaj?« sem jo vprašala z zlomljenim glasom. »Zakaj nisi prišla prej? Ko sem te najbolj potrebovala?«

Mama je pogledala stran. »Bojan me je pustil. Nimam kam iti.«

V meni se je nekaj zlomilo. Vse tiste noči, ko sem jokala v blazino in si želela njene bližine, so se spremenile v ledeno bolečino. Babi me je pogledala s solzami v očeh: »Tjaša, ne bodi kot ona. Pomagaj ji.«

A kako naj pomagam ženski, ki me je zavrgla kot staro igračo? Kljub temu sem jo spustila v hišo. Prvi dnevi so bili napeti – mama ni znala kuhati, ni znala pogovarjati se z mano ali babi. Samo sedela je pred televizijo in pila kavo za kavo.

Nekega večera sem slišala njen pogovor po telefonu: »Ja, dediščina po mami bo kar velika… Saj veš, hiša in zemlja… Ja, Tjaša bo že podpisala.«

Srce mi je padlo v hlače. Torej ni prišla zaradi mene ali babi – prišla je zaradi denarja.

Naslednji dan sem jo soočila: »Mama, zakaj si res prišla? Zaradi mene ali zaradi hiše?«

Zamrznila je. »Tjaša… Saj veš, življenje ni lahko… Tudi jaz imam pravico do svojega dela.«

»Pravico? Kje si bila vseh teh let? Ko sem bila bolna? Ko sem rabila pomoč pri maturi? Ko sem jokala zaradi prve ljubezni?«

Babi je tiho jokala v kotu kuhinje. Mama pa je samo skomignila z rameni.

Tiste noči nisem spala. Razmišljala sem o vseh ženskah v naši vasi – o sosedi Ani, ki jo mož pretepa, pa vseeno ostaja z njim zaradi otrok; o učiteljici Sonji, ki skrbi za ostarelo mamo in pozablja nase; o babi Mariji, ki me je sprejela kot svojo hčerko.

Naslednje jutro sem mami dala papirje za dediščino: »Podpiši jih sama. Jaz ne rabim ničesar od te hiše – samo mir.«

Mama me je gledala z odprtimi usti: »Tjaša… Saj ne misliš resno?«

»Mislim resno. Ti si izbrala svojo pot že davno nazaj.«

Babi me je objela in rekla: »Ponosna sem nate.«

Mama je še nekaj dni ostala pri nas, potem pa odšla – brez slovesa.

Danes sedim na klopci pred hišo in gledam v dolino. Babi spi v svoji sobi; njeno dihanje je mirno kot šumenje vetra med smrekami.

Včasih se vprašam: Ali lahko res odpustimo tistim, ki so nas najbolj prizadeli? Ali družina pomeni kri ali ljubezen?

Kaj bi vi storili na mojem mestu?