Med molitvijo in solzami: Kako sem preživela življenje s taščo pod isto streho

»Ivana, a si spet pustila mleko na štedilniku?« je zadonel glas moje tašče Marije iz kuhinje. V tistem trenutku sem stala v kopalnici, z eno roko držala dojenčico Evo, z drugo pa skušala najti čist robček. Srce mi je poskočilo, kot bi me zalotili pri nečem prepovedanem. »Samo trenutek!« sem zavpila nazaj, a sem že vedela, da bo njen pogled, ko stopim v kuhinjo, poln razočaranja.

Nikoli si nisem mislila, da bo moj dom postal prizorišče vsakodnevnih bitk. Ko sva z Markom izvedela, da sem noseča, sva bila presrečna. Najin mali stanovanje v Šiški je bil sicer utesnjen, a poln upanja. Ko se je rodila Eva, so vsi govorili, da potrebujem pomoč. Markova mama Marija se je ponudila, da pride za nekaj mesecev. »Saj bo lažje, če ti kdo pomaga,« me je prepričeval Marko. Nisem si upala reči ne.

Prvi teden je bil še znosen. Marija je kuhala juhe, likala pleničke in mi svetovala pri vsakem koraku. A kmalu so njeni nasveti postali ukazi. »Otrok mora spati na boku!« »Ne smeš je toliko pestovati!« »Preveč jo razvajaš!« Vsak moj gib je spremljala s pogledom, ki je govoril: ‚Ne znaš.‘

Nekega večera sem sedela na kavču in dojila Evo. Marija je sedela nasproti mene in pletla. Nenadoma je rekla: »Veš, Ivana, jaz sem Marka vzgojila brez vseh teh knjig in forumov. In glej ga zdaj – čisto normalen fant.« Pogledala sem Marka, ki se je delal, da bere časopis. V meni je vrelo.

»Mogoče pa ni nič narobe, če poskusim po svoje,« sem tiho rekla.

Marija je odložila pletilke. »Samo pravim. Saj veš, kako hitro gre lahko kaj narobe.«

Tisto noč nisem mogla spati. Eva je jokala, jaz pa sem tiho molila: »Bog, daj mi moč.« Spomnila sem se svoje mame v Novem mestu, ki mi je vedno govorila: »Bodi potrpežljiva. Vse mine.« A dnevi so postajali vse daljši.

Vsako jutro sem se zbudila z občutkom tesnobe. Marija je že ob šestih pripravljala zajtrk in glasno premikala lonce. Ko sem prišla v kuhinjo, me je pričakal seznam opravil: »Danes boš posesala stanovanje, potem pa še okna obriši. In ne pozabi – Eva mora ob dvanajstih spati.«

Marko je bil vedno bolj odsoten. »Veš, mama samo pomaga. Saj bo minilo,« mi je rekel nekega večera, ko sem mu potožila.

»Ne razumeš! Ne morem dihati!« sem mu zabrusila.

»Ivana, prosim… Saj veš, kakšna zna biti mama. Samo potrpi še malo.«

Tiste noči sem prvič pomislila, da bi pobegnila. Vzela Evo in šla k mami v Novo mesto. A potem sem pomislila na Marka – na obljube pred oltarjem, na skupne sanje o družini.

Nekega popoldneva sem slišala Marijo po telefonu: »Ivana ni tako pridna gospodinja kot bi morala biti. Vse ji moram pokazati.« V meni se je nekaj zlomilo.

»Marija!« sem vstopila v dnevno sobo. »Dovolj imam! To je moj dom! Moja hči! Prosim vas… spoštujte me.«

Marija me je pogledala z očmi polnimi presenečenja – in žalosti. Prvič sem videla solzo na njenem licu.

»Samo pomagam… Saj veš… Tudi meni ni lahko tukaj.«

V tistem trenutku sem dojela: tudi ona je izgubljena v tem novem svetu. Njen sin ima svojo družino, ona pa išče svoje mesto.

Tisti večer sva z Markom prvič resno govorila o vsem.

»Marko, ne morem več tako živeti. Potrebujem svoj prostor. Potrebujem tebe.«

Pogledal me je in prvič po dolgem času prijel za roko.

»Prav imaš. Preveč sem ti naložil na ramena.«

Naslednji dan smo skupaj sedli za mizo. Marija je tiho poslušala.

»Mama, hvaležen sem ti za vse… Ampak zdaj morava z Ivano sama skrbeti za Evo. Prosim te… Daj nama prostor.«

Marija je dolgo molčala. Nato je počasi pokimala.

»Dobro… Bom šla nazaj domov k sestri v Grosuplje. Če me bosta potrebovala… bom vedno tu.«

Ko so se vrata za njo zaprla, sem prvič po mesecih globoko zadihala.

A še danes ponoči včasih molim za potrpežljivost – zase in zanjo.

Se res lahko naučimo živeti skupaj pod isto streho? Ali pa moramo včasih pustiti drug drugemu dihati – tudi če to boli?