V senci družine: Boj matere za resnico

»Ne! Prosim, nehajte!« sem kričala, a moj glas se je izgubil v hladnem, zatohlem zraku naše stare hiše v Podgradu. Moje roke so bile stisnjene ob hrbet, brat Tone in stric Jože sta me držala tako močno, da sem čutila, kako mi nohti zarežejo v kožo. Pred mano je stala moja mama, z ledenim pogledom, in za njo – moja hčerka Ana, stisnjena v kot, solze so ji tekle po licih.

»To je za tvoje dobro, Ana!« je siknila mama. »Če ne boš ubogala, bo še huje!«

V tistem trenutku sem vedela, da je vsega konec. Vse tiste nedelje pri skupni mizi, vsi prazniki, ko smo peli stare pesmi in se smejali ob potici – vse je bilo laž. Moja družina, ki sem jo vedno branila pred sosedi in vaškim opravljanjem, je bila sposobna najhujšega.

Ko so me končno izpustili, sem stekla k Ani. Njene roke so bile rdeče od prijema, obraz pa bled kot stena. »Mami, zakaj?« je šepnila. Nisem imela odgovora. Samo objela sem jo in ji obljubila: »Nikoli več ti ne bodo storili ničesar hudega. Obljubim.«

Tisto noč nisem spala. Slišala sem šepetanje iz kuhinje – mama in stric sta razpravljala o tem, kako sem jaz kriva za vse: »Preveč si jo razvadila. Otroci danes nimajo več spoštovanja.«

V glavi mi je odmevalo: ali sem res jaz kriva? Sem res slaba mama, ker ne dovolim, da bi mojo hčerko vzgajali s pasom in kričanjem? V naši vasi je bilo vedno tako – »trda roka naredi dobrega človeka«, so govorili. Ampak jaz nisem mogla več molčati.

Naslednje jutro sem spakirala nekaj Aninih oblačil in svoj stari pulover. »Kam greva?« je vprašala Ana s tresočim glasom.

»Stran od tukaj. Tja, kjer naju nihče ne bo več poniževal.«

Ko sva hodili po blatni poti proti avtobusni postaji, me je preplavil val sramu in strahu. Kaj bodo rekli sosedje? Kaj bo rekla učiteljica v šoli? V naši vasi se o takih stvareh ne govori – vse ostane za štirimi stenami.

V Ljubljani sva našli začasno zatočišče pri moji prijateljici Mariji. Prvič po dolgih letih sem lahko zadihala. Ana je spala ob meni in ponoči ni več trznila ob vsakem šumu.

A težave so se šele začele. Mama mi je pošiljala jezna sporočila: »Kako si upaš? Sram naj te bo! Vrni se domov!« Brat Tone mi je grozil: »Če boš komu povedala, boš videla!«

Vsak dan sem se borila sama s sabo – naj grem na policijo? Naj pokličem center za socialno delo? Kaj če mi vzamejo Ano? Kaj če mi nihče ne verjame?

Marija me je nekega večera prijela za roko: »Ne moreš več nazaj. Če zdaj popustiš, boš izgubila sebe in Ano.«

Odločila sem se. Poklicala sem na center za socialno delo v Mostah. Glas mi je drhtel: »Moja družina je nasilna do mene in moje hčerke. Potrebujem pomoč.«

Sledili so pogovori s socialno delavko gospo Petro. Bila je prijazna, a v njenih očeh sem videla dvom: »Ste prepričani? Saj vaša mama ni bila nikoli prijavljena zaradi nasilja.«

»V naši vasi nihče ne prijavlja nikogar,« sem odgovorila tiho.

Ana je morala na pogovor s psihologinjo. Ko sem jo čakala na hodniku, sem se tresla od skrbi – kaj če reče kaj narobe? Kaj če reče preveč?

Po nekaj tednih sva dobili začasno prepoved približevanja za mojo mamo in strica. A to ni pomenilo konca groženj. Po pošti so prihajala pisma brez podpisa: »Vrnita se domov! Družina je sveta!«

Ana je v šoli postala tiha in zadržana. Učiteljica me je poklicala: »Zdi se mi prestrašena. Lahko kaj storimo?«

Nisem vedela, kaj naj odgovorim. Sama sem bila prestrašena. Vsak dan sem gledala skozi okno in čakala, ali bo kdo iz družine stal pred vrati.

Nekega dne me je poklicala mama: »Če si mislila, da te bomo pustili pri miru, se motiš! Družina je družina!«

Zlomilo me je. Jokala sem ure in ure. Ana me je objela: »Mami, jaz te imam rada.«

Takrat sem dojela – vse življenje sem živela za druge. Za mamo, za brata, za vaške običaje in za to, da me ne bi kdo ogovarjal pri maši ali na tržnici. Pozabila pa sem nase in na svojo hčerko.

Začeli sva znova – počasi, previdno. Ana je začela hoditi na terapije, jaz pa sem našla delo v pekarni blizu tržnice Moste. Prvič po dolgem času sem začutila ponos – preživljava se sami.

A brazgotine ostajajo. Ko pride november in zadiši po pečenih kostanjih, me še vedno stisne pri srcu. Spomnim se tistega dneva in vprašam samo sebe: ali bi lahko ravnala drugače? Bi morala prej pobegniti? Bi mi kdo verjel?

Danes vem le to: nikoli več ne bom dovolila, da bi kdorkoli odločal o tem, kaj pomeni biti dobra mama ali dobra hči.

Ampak povejte mi vi – zakaj v Sloveniji še vedno molčimo o nasilju v družini? Zakaj raje trpimo v tišini kot da bi si pomagali? Kaj bi vi storili na mojem mestu?