Ko je Peter izginil: Resnica, ki je razklala našo družino
»Ne pozabi zaliti rož,« je še zaklical iz hodnika, medtem ko sem jaz s tresočimi rokami pomivala njegov skodelico za kavo. Peter je bil vedno natančen – v službi, doma, celo v tem, kako je zlagal nogavice v predal. Tistega jutra pa je bil nekako drugačen. Ni me poljubil na čelo, kot je to počel zadnjih dvajset let. Samo popravil si je ovratnik plašča in izginil skozi vrata. Slišala sem, kako so se stopnice zatresle pod njegovimi koraki in potem še tisti kratek zvok klaksona – najin tihi pozdrav, ki je zadnja leta zamenjal besede.
Ostala sem sama v tišini, ki je v najinem domu postajala vse bolj gosta. Otroci so odrasli in odšli vsak svojo pot. Tudi midva s Petrom sva se nekako oddaljila, a sem verjela, da je to le faza. Da bo prišel čas, ko bova spet našla skupni jezik. Tisto nedeljo naj bi se vrnil iz službene poti v Maribor. Obljubil je, da bo poklical iz hotela, a telefona ni bilo. Prvi večer sem še verjela, da ima preveč dela. Drugi večer sem že začela klicati njegovo številko, a se ni oglasil.
»Mami, gotovo ima samo veliko sestankov,« me je skušala pomiriti hči Ana po telefonu. »Veš, kakšen je ata – ko dela, pozabi na vse.«
A jaz sem čutila nekaj drugega. Nekakšno praznino v prsih, ki ni bila samo skrb, ampak slutnja. Ko sem tretji dan poklicala Petrovo sodelavko Mojco, mi je rekla: »Peter sploh ni prišel na sestanek. Mislili smo, da je zbolel.«
Takrat me je prvič zares stisnilo pri srcu. Poklicala sem policijo. Prijazni policist na postaji v Šiški mi je rekel: »Gospa Novak, odrasli imajo pravico izginiti za nekaj dni. Morda si vaš mož samo želi malo miru.«
A jaz sem vedela, da Peter ni takšen človek. Nikoli ne bi pustil mene in otrok brez besede. Vsak dan sem hodila po stanovanju in iskala sledi – nekaj, kar bi mi povedalo, kam je šel ali zakaj. V njegovem predalu sem našla staro fotografijo – nasmejana sva bila na morju v Izoli, otroka sta gradila gradove iz peska. Pod fotografijo pa list papirja z naslovom: »Če me ne bo.«
Roke so se mi tresle, ko sem ga razgrnila. Bile so napisane besede, ki jih nisem razumela: »Včasih moraš oditi, da najdeš sebe.«
Kaj to pomeni? Je Peter načrtoval izginotje? Je imel koga drugega? Ali pa ga je doletelo kaj hujšega?
Vsak večer sem sedela ob oknu in čakala na zvok ključa v vratih. Soseda Marija mi je prinašala juho in me tolažila: »Moški so včasih kot otroci – pobegnejo pred odgovornostjo.«
A jaz nisem mogla verjeti, da bi Peter kar tako odšel. Po tednu dni so me poklicali s policije: »Našli smo Petrovo avto pri Dravi. Ključi so bili v kontaktu.«
Srce mi je skoraj zastalo. Šla sem tja z Aninim fantom Markom. Avto je bil prazen, brez sledi boja ali nesreče. Policistka mi je rekla: »Gospa Novak, preiskujemo vse možnosti.«
Tiste noči nisem spala. V glavi so se mi vrteli vsi najini prepiri zadnjih let – zaradi denarja, otrok, njegove službe. Spomnila sem se tudi tistega večera pred meseci, ko je Peter dolgo sedel na balkonu in strmel v temo.
»Kaj ti je?« sem ga vprašala.
»Nič, samo utrujen sem od vsega.«
Takrat nisem razumela njegove utrujenosti. Zdaj pa me je grizla krivda – sem ga jaz potisnila čez rob?
Minili so dnevi in tedni. Ljudje so začeli šepetati – da ima Peter ljubico v Mariboru ali celo v Avstriji; da je pobegnil zaradi dolgov; da se mu je zmešalo.
Nekega večera me je obiskal njegov brat Jure.
»Maja, ali veš kaj več? Peter mi je zadnjič rekel, da ga vse duši – služba, dom… Da ne ve več, kdo sploh je.«
Zajokala sem prvič po dolgem času.
»Zakaj mi ni nič povedal? Zakaj ni zaupal meni?«
Jure me je objel: »Včasih si ljudje ne upajo priznati niti sebi.«
Potem so prišli rezultati policijske preiskave – Peter ni bil v nobeni bolnišnici, ni dvignil denarja z računa, ni uporabljal telefona. Kot bi izginil z obličja zemlje.
Vsak dan sem hodila do Drave in gledala v reko. Spraševala sem se: ali ga bom kdaj še videla? Ali pa bom do konca življenja živela z vprašanjem – zakaj?
Nekega popoldneva sem prejela pismo brez pošiljatelja. Prepoznala sem Petrovo pisavo:
»Maja,
Odpusti mi. Preveč let sem živel za druge in pozabil nase. Moral sem oditi, ker nisem več vedel, kdo sem. Ne išči me. Ljubim te in otroke na svoj način. Upam, da boš našla mir.
Peter«
Padla sem na kolena in jokala kot otrok.
Kako naj odpustim? Kako naj razumem človeka, ki ga ljubim in sovražim hkrati?
Danes mineva leto dni od tistega jutra. Še vedno ne vem, kje je Peter ali če sploh še živi. Otroci so se naučili živeti brez očeta; jaz pa vsak dan znova iščem smisel v praznih prostorih najinega stanovanja.
Včasih se vprašam: Ali lahko res kdaj poznamo človeka poleg sebe? Ali pa vsi nosimo maske – celo pred tistimi, ki jih imamo najraje?