Med dolgovi in materinsko ljubeznijo: Kako mi je tašča vzela mir in čas z mojim sinom

»Katja, če ne boš ti pomagala, bomo vsi na cesti!« je kričala tašča, ko sem tistega mrzlega novembrskega večera stala v njenem hodniku, z drhtečimi rokami in solzami v očeh. Moj sinček, Luka, je v dnevni sobi tiho sestavljal kocke, ne vedoč, da se mu življenje pravkar spreminja. Mož, Andrej, je stal ob meni, a njegov pogled je bil prazen, kot da je že zdavnaj obupal.

Nikoli si nisem mislila, da bom morala izbirati med svojo srečo in dolgom, ki ni moj. Ko sem se poročila z Andrejem, sem verjela, da bova skupaj gradila dom in družino. A kmalu po rojstvu Luke so začele prihajati položnice – najprej za elektriko, potem za kredit, ki ga nisva nikoli najela. Andrej je vedno zamahnil z roko: »Moja mama bo že uredila.« A ni uredila. Dolgovi so rasli kot plevel na zapuščenem vrtu.

Tašča, Marija, je bila vedno ponosna na svojo samostojnost. Nikoli ni prosila za pomoč, dokler ni bilo prepozno. Ko so ji grozili z izvršbo na stanovanje, je prvič prišla k nama. »Katja, ti imaš redno službo v šoli. Saj lahko pomagaš! Saj smo družina!« Njene besede so me zarezale globoko v srce. Kaj pomeni biti družina? Ali to pomeni, da žrtvuješ vse – tudi čas s svojim otrokom?

V službi sem bila vedno med zadnjimi, ki so odhajali domov. Učenci so me imeli radi, a doma me je čakal kaos. Andrej je postal tih, vedno bolj odsoten. Večere je preživljal pred televizijo ali s prijatelji v gostilni. Luka me je vedno bolj pogrešal. »Mami, zakaj te ni? Zakaj si vedno utrujena?« Njegova vprašanja so mi trgala srce.

Nekega večera sem prišla domov in našla Marijo v najini kuhinji. Kuhala je večerjo in Luko učila pesmico za šolo. »Vidíš, Katja, vse lahko uredim sama! Samo malo pomoči rabim!« Njena navidezna prijaznost me je dušila. Vedela sem, da brez moje plače ne bo šlo – a vsak evro, ki sem ga dala njej, je bil evro manj za Luko.

Začela sem prodajati stvari po bolhi: otroške igrače, stare knjige, celo svojo poročno obleko. Vsak teden sem Mariji nakazala denar za njen kredit. A dolg ni izginjal – le rasel je. Ko sem vprašala Andreja, zakaj ne pomaga več, je samo skomignil: »Saj si rekla, da boš uredila.«

Nekega dne sem v šoli doživela napad panike. Srce mi je razbijalo, roke so se tresle. Ravnateljica me je poslala domov. Ko sem prišla v stanovanje, sem našla Luko samega pred televizijo. Marije ni bilo nikjer. Poklicala sem jo – bila je v igralnici v Šentjakobu. »Saj mora človek kdaj tudi malo uživati!« mi je rekla po telefonu.

Takrat sem prvič začutila bes. Ne do nje – do sebe. Kako sem dovolila, da mi vzame čas z lastnim otrokom? Da mi vzame mir? Tisto noč nisem spala. Luka se je stisnil k meni in rekel: »Mami, a boš jutri doma?« Obljubila sem mu.

Naslednji dan sem šla k Mariji in ji rekla: »Ne bom več plačevala tvojih dolgov.« Njene oči so se zožile: »Kako si drzneš? Brez mene ne bi imela ničesar!« A jaz sem prvič v življenju začutila moč. »Imam svojega sina in to mi zadostuje.«

Andrej me ni razumel. »Pa saj je tvoja dolžnost! Saj smo družina!« A jaz nisem več verjela v to družino – ne na tak način.

Začela sem hoditi k psihologinji in počasi vračati svoje življenje nazaj. Luka je spet postal nasmejan otrok. Marija me še vedno kliče in prosi za pomoč – a zdaj znam reči ne.

Včasih ponoči še vedno premišljujem: ali sem ravnala prav? Kje se konča žrtvovanje za družino in začne skrb zase? Je prav, da postavim sebe in svojega sina na prvo mesto?

Kaj bi vi naredili na mojem mestu? Je žrtvovanje za družino res brezmejno ali ima tudi ljubezen svoje meje?