Ko je tvoj dom postal tuja zabava: Moja zgodba o tišini in nemoči
»Spet? Nina, prosim te, ura je že skoraj ena ponoči!« sem skoraj zašepetala, ko sem s hodnika opazovala, kako se iz dnevne sobe vali dim cigaret in smeh. Soseda Zdenka mi je že včeraj namignila, da se sliši glasba do tretjega nadstropja. Sram me je bilo. To ni več moj dom, to je postala diskoteka.
Matej, moj sin, je sedel na robu kavča, stisnjen med Nininimi prijatelji, ki jih nisem poznala. Njegov pogled je bil prazen, kot da ga ni tam. Ko sem ga vprašala: »Matej, ali ti to res ustreza?«, je samo skomignil z rameni in odvrnil: »Mama, pusti, saj bo minilo.«
A ni minilo. Vsak vikend ista zgodba. Nina je v našo hišo pripeljala pol Ljubljane – vsaj tako se mi je zdelo. Včasih sem se spraševala, ali sploh še kdo spi v tej hiši razen mene. Včasih sem ponoči sedela v kuhinji in poslušala glasove skozi steno. Slišala sem Ninin smeh, ki je rezal tišino kot nož. In Matejevo tišino, ki je bila še hujša.
Pred dvema letoma sem bila tako ponosna, ko sta se poročila. Nina je bila prijazna, nasmejana punca iz sosednje vasi. Skupaj sta načrtovala prihodnost, govorila o otrocih in skupnih potovanjih. A potem se je nekaj zlomilo. Nina je izgubila službo v trgovini in začela preživljati dneve doma. Najprej sem ji skušala pomagati – peljala sem jo na kavo, iskala oglase za delo. A ona je vedno našla izgovor: »Danes nimam volje.«
Potem so prišle zabave. Najprej občasno – rojstni dan, potem še en rojstni dan, potem kar tako. Prijatelji so prihajali in odhajali, a vedno so ostajali do poznih ur. Ko sem Mateju omenila, da to ni več normalno, me je pogledal s tistim utrujenim pogledom: »Mama, ne morem ji nič reči. Če ji kaj rečem, bo še slabše.«
Začela sem opažati spremembe tudi pri sebi. Postala sem živčna, razdražljiva. V službi sem bila odsotna z mislimi. Moja sodelavka Sonja me je vprašala: »Marija, si v redu?« In jaz sem samo pokimala. Kako naj ji povem, da se doma počutim kot tujec?
Nekega večera sem zbrala pogum in stopila do Nine. Sedela je na terasi s kozarcem vina v roki in kadila cigareto.
»Nina, lahko govoriva?«
Pogledala me je s tistim hladnim pogledom: »Kaj pa je zdaj narobe?«
»Skrbi me za Mateja… in za naš dom. To ni več mirno okolje. Sosedje se pritožujejo.«
Zasmejala se je: »Saj nismo v domu za ostarele! Malo življenja pa ja ne škodi.«
»Ampak to ni življenje… to je kaos.«
»Če ti ni všeč, lahko greš k sestri na vas!«
Zabolelo me je. To ni bil več moj dom.
Matej pa… On je samo molčal. Ko sva bila sama v kuhinji, sem ga prosila: »Prosim te, pogovori se z njo. Saj vidiš, kam to pelje.«
On pa: »Mama, ne morem več. Če začnem pogovor, se samo skregava. Lažje mi je biti tiho.«
Tako sem ostala ujeta med dvema ognjema – med Nininim hrupom in Matejevo tišino.
Začela sem dvomiti vase. Sem res preveč zahtevna? Sem staromodna? Ali pa preprosto ne znam več živeti v lastni hiši?
V službi so mi svetovali: »Marija, postavi meje! To je tvoj dom!« A kako naj postavim meje svojemu odraslemu sinu in njegovi ženi? Saj nista več otroka.
Nekega dne sem dobila pismo iz občine – prijava zaradi hrupa. Sram me je bilo iti po kruh v trgovino; sosedje so me gledali postrani.
Tisto noč sem prvič resno razmišljala, da bi odšla. Da bi pustila vse za sabo in šla k sestri na Gorenjsko. A potem sem pomislila na Mateja – če odidem jaz, kdo bo še stal ob njem?
Nekega večera sem ga našla na vrtu. Sedel je na gugalnici in gledal v prazno.
»Matej… ali si srečen?«
Dolgo je molčal.
»Ne vem več, mama.«
Solze so mi stekle po licih.
»Zakaj potem vztrajaš?«
»Ker… ker ne znam drugače.«
Tiste noči nisem spala. V glavi so mi odzvanjale Ninine besede: »Če ti ni všeč, pojdi.« In Matejeva tišina.
Naslednje jutro sem spakirala kovček in odšla za nekaj dni k sestri. Ko sem odhajala skozi vrata, me nihče ni ustavil.
Pri sestri sem prvič po dolgem času spet zadihala s polnimi pljuči. Pogovarjali sva se dolgo v noč.
»Marija, ne moreš reševati vseh drugih. Naj se Matej sam odloči.«
A srce matere ne zna biti tiho.
Po vrnitvi domov me je pričakala ista scena – prazne steklenice na mizi, vonj po cigaretah in Matej na kavču.
Prisedla sem k njemu.
»Matej… če boš potreboval pomoč ali pogovor… veš, kje sem.«
Tokrat me je prvič pogledal naravnost v oči.
»Hvala, mama.«
Včasih se vprašam – ali bi morala bolj vztrajati? Ali pa bi morala že zdavnaj odnehati? Kje je meja med tem, da pustiš odraslim otrokom njihovo življenje in tem, da jih zaščitiš pred lastno nesrečo?
Kaj bi vi naredili na mojem mestu? Bi vztrajali ali bi odšli?