Dan, ko me ni bilo na rojstnem dnevu vnuka: Ko ljubezen ni več dovolj

»Ne prihajaj. Prosim te, da danes ne prideš. Mislim, da bi pokvarila vzdušje.«

Prebrala sem sporočilo še enkrat. In še enkrat. Prsti so mi drhteli, ko sem držala telefon, srce mi je razbijalo v prsih. Bil je dan, ko je moj vnuk, mali Lovro, praznoval svoj sedmi rojstni dan. In jaz – njegova babica, ki ga je zibala v naročju, ko je bil še dojenček, ki mu je pela pesmice in ga učila vezati vezalke – nisem bila dobrodošla.

Sporočilo je napisal moj sin, Marko. Moj edini otrok. V glavi so mi odmevale njegove besede: »Pokvarila bi vzdušje.« Kako? Zakaj? Kaj sem naredila tako hudega, da me lastni sin ne želi več v svojem življenju? V mislih sem se vračala nazaj, k trenutkom, ko sva bila še družina. Ko sem bila tista, ki je pazila na Lovra, ko sta Marko in njegova žena Petra delala pozno v službi. Ko sem kuhala juho in prinašala domače piškote. Ko sem bila tista, ki je vedno priskočila na pomoč.

A nekaj se je spremenilo. Počasi, skoraj neopazno. Najprej so bili to kratki odgovori na moja sporočila. Potem so bili obiski vedno krajši. Petra me je začela gledati postrani, kot da sem vsiljivka v njihovem domu. Nekega dne sem slišala, kako je Marko rekel Petri: »Mama se preveč vtika.« Takrat sem prvič začutila bolečino v prsih, ki ni bila telesna.

»Mami,« sem mu rekla tisti večer po telefonu, »samo pomagam vam. Saj veš, da vas imam rada.«

»Vem, ampak včasih moraš pustiti, da stvari rešiva sama. Ne moreš vedno vsega narediti po svoje.«

Bila sem tiho. Nikoli nisem želela biti breme. Vedno sem si želela le to, da bi bila družina skupaj. Da bi Lovro vedel, da ima babico, ki ga ima neskončno rada.

Zdaj pa sedim sama v svoji dnevni sobi. Na mizi imam pripravljeno darilo – knjigo slovenskih pravljic in ročno pleten puloverček z Lovrovim imenom. Vse leto sem ga pletla. Vsak šiv je bil poln ljubezni in upanja, da ga bo nosil z veseljem.

Zunaj slišim otroški smeh iz sosednje hiše. Sosedova vnuka imata rojstni dan skoraj istočasno kot Lovro. Njuna babica jima peče palačinke in skupaj krasijo balone na vrtu. Pogledam skozi okno in si želim biti tam – ne pri sosedih, ampak pri svoji družini.

Telefon znova zapiska. Tokrat je to slika: Lovro s torto pred sabo, obkrožen z drugimi otroki in starši. Marko in Petra stojita za njim in se smejita. Jaz pa nisem tam.

Solze mi polzijo po licih. Spomnim se časov, ko sem bila sama mama samohranilka. Ko sva z Markom preživljala težke čase – brez očeta, brez podpore širše družine. Delala sem v trgovini v Šiški in ponoči čistila pisarne, samo da bi mu lahko kupila nove čevlje za šolo ali mu plačala izlet v naravo. Nikoli nisem prosila za pomoč. Vedno sem verjela, da bo trud poplačan z ljubeznijo.

A zdaj se zdi, kot da je vse to izginilo. Kot da ni nikoli obstajalo.

Zvečer me pokliče sestra Marija iz Celja: »Vida, kaj je narobe? Slišala sem od sosedov, da nisi bila na rojstnem dnevu.«

»Nisem bila povabljena, Marija.«

»Kako to misliš? Saj si njegova babica!«

»Marko pravi, da bi pokvarila vzdušje.«

Na drugi strani tišina. Čutim njeno zadrego in žalost.

»Vida… mogoče potrebujejo čas. Saj veš, mladi danes…«

»Ampak jaz nisem več mlada. Koliko časa še imam? Koliko rojstnih dni bom še dočakala?«

Marija vzdihne: »Mogoče bi jim morala napisati pismo?«

Pismo… Kolikokrat sem že pisala pisma Marku? Za rojstni dan, za božič… Vedno sem mu povedala, kako ponosna sem nanj. A zdaj ne vem več, kaj naj napišem.

Noč je dolga in tiha. V mislih preigravam vse pogovore zadnjih let – vsako besedo, vsak pogled Petre, vsako Markovo tišino. Sprašujem se: Sem res preveč vsiljiva? Sem res tista mama in babica, ki ne zna spustiti?

Naslednji dan grem na sprehod po Tivoliju. Srečam staro znanko iz mladosti, Ano.

»Vida! Kako si? Kako so tvoji?«

Zamrznem za trenutek.

»Dobro so…« zamomljam.

Ana me pogleda s tistim toplim pogledom: »Veš, tudi jaz že tri leta nisem videla vnukov. Moj sin pravi, da nimajo časa zame.«

Začutim olajšanje in hkrati žalost – nisem edina.

Ko pridem domov, najdem pred vrati vrečko s kolački in risbico: »Za babi Vido od Lovra.« Srce mi poskoči – vendarle so se me spomnili! A spodaj piše: »Petra.«

Ne vem več, kaj naj si mislim. Je to sprava ali le formalnost?

Zvečer sedim ob oknu in gledam luči Ljubljane pod sabo. Sprašujem se: Kje smo se izgubili? Kdaj je postalo pomembneje imeti mir kot imeti družino skupaj? Ali res ni več prostora za starejše med mladimi?

Mogoče sem res preveč pričakovala… Mogoče bi morala sprejeti novo vlogo – biti nekdo na robu njihovega življenja.

A srce me boli.

Dragi bralci… Povejte mi: Kdaj je ljubezen premalo? Ali ste tudi vi kdaj občutili to praznino? Je mogoče še kaj popraviti ali moramo sprejeti samoto kot del starosti?