Ena minuta prepozno: Moje življenje s taščo, generalico

»Spet si zamudila!« Marijin glas je odmeval po hodniku, še preden sem sploh stopila skozi vrata. V roki sem držala vrečko iz trgovine, v drugi roki pa sem stiskala ključe, ki so se mi tresli v dlani. »Samo eno minuto sem zamudila, Marija,« sem izdavila, a njen pogled je bil že dovolj, da sem se počutila kot šolarica, ki je pozabila domačo nalogo.

Matej je stal v kuhinji in rezal kruh. Pogledal me je s tistim utrujenim izrazom, ki ga je nosil zadnje mesece. »Pusti jo, mama, promet je bil grozen,« je poskusil, a Marija ga je prekinila: »Če bi šla pravočasno od doma, ne bi bilo problema! V tej hiši so pravila.«

Včasih se mi je zdelo, da živim v vojašnici in ne v hiši na obrobju Ljubljane. Marija je bila upokojena učiteljica in vse življenje vajena reda. Po smrti svojega moža je prevzela poveljevanje nad vsem – še posebej nad mano. Vsako jutro je imela pripravljeno urnik: kdo bo peljal otroke v vrtec, kdo bo skuhal kosilo, kdo bo posesal. In če si zamudil minuto, si bil kriv za vse.

Ko sem se pred petimi leti poročila z Matejem, sem si predstavljala skupno življenje v majhnem stanovanju v Šiški. A potem je njegov oče nenadoma umrl in Marija ni hotela ostati sama. »Saj bo samo začasno,« me je prepričeval Matej. »Mama potrebuje družbo.« Zdaj vem, da začasno v Sloveniji pogosto pomeni za vedno.

Prvi meseci so bili še znosni. Marija je kuhala najboljše žgance in vedno poskrbela za otroke. A hitro sem ugotovila, da ima vsak njen nasmeh tudi ostro senco. »Tako ne držiš žlice,« mi je rekla prvič med kosilom. »Pri nas doma smo vedno jedli kulturno.«

Vsak moj korak je bil pod drobnogledom. Če sem kupila napačen kruh – »Pri nas jemo samo polnozrnatega!« Če sem otroke oblekla preveč pisano – »V vrtcu bodo mislili, da nimajo doma reda!« Matej se je trudil biti mediator, a vedno bolj sem čutila, da izgubljam sebe.

Najhuje pa je bilo zvečer. Ko so otroci zaspali in sem si želela le nekaj minut tišine, je Marija sedla poleg mene na kavč. »Veš, Ana, jaz sem vse življenje skrbela za svojo družino. Nikoli nisem zamudila niti minute. Če hočeš biti dobra žena in mama, moraš biti bolj organizirana.«

Včasih sem sanjala o tem, da bi ji povedala vse: kako me boli njena kritika, kako pogrešam svoj dom in svobodo. A ko sem odprla usta, so besede ostale nekje v grlu. Namesto tega sem vstala in šla pomivat posodo.

Nekega dne sem zamudila na sestanek v službi. Šefica me je poklicala v pisarno: »Ana, zadnje čase nisi več zbrana. Kaj se dogaja?« Skušala sem pojasniti – otroci so bolni, doma je napeto – a besede so zvenele kot izgovori. Ko sem prišla domov, me je Marija že čakala: »Spet si pozabila mleko! Kako naj skuham puding brez mleka?«

Tistega večera sem prvič zajokala pred Matejem. Sedela sva na postelji in nisem mogla več zadrževati solz. »Ne morem več tako živeti! Počutim se kot gostja v lastni hiši!« Matej me je objel in rekel: »Vem, Ana. Tudi meni ni lahko. Ampak mama… ona nima nikogar drugega.«

Začela sva razmišljati o selitvi. Iskala sva stanovanja po spletu, a cene so bile nore. Vsak mesec sva prihranila nekaj evrov več, a vedno se je zgodilo nekaj – avto se je pokvaril, otrok se je prehladil in moral k zdravniku.

Marija ni ničesar slutila. Še naprej je vodila hišo kot generalica. Nekega popoldneva pa sem jo slišala jokati v svoji sobi. Prvič sem jo videla ranljivo – brez maske strogosti in poveljevanja. Vstopila sem tiho in sedla poleg nje.

»Zakaj si tako stroga do mene?« sem jo vprašala skoraj šepetaje.

Marija me je pogledala s solzami v očeh: »Bojim se biti sama. Ko sta otroka odšla od doma… ko je umrl tvoj tast… Ostala sem sama s tišino. In tišina me straši bolj kot karkoli drugega.«

Takrat sem prvič razumela njen strah – in svojega. Strah pred izgubo same sebe v vlogi žene in matere; strah pred tem, da nikoli ne bom dovolj dobra.

Od tistega dne naprej sva z Marijo začeli počasi graditi mostove. Ni šlo čez noč – še vedno sva se kdaj sprli zaradi malenkosti. A začeli sva se poslušati.

Matej nama je pomagal najti ravnotežje – enkrat na teden sva šli skupaj na sprehod ob Ljubljanici ali na kavo v bližnjo slaščičarno. Pogovarjali sva se o stvareh, ki niso bile povezane z gospodinjstvom ali otroki.

Po dveh letih nama je uspelo najti majhno stanovanje v Mostah. Selitev ni bila lahka – Marija je jokala na pragu hiše in jaz z njo. A vedeli sva, da morava vsaka najti svoj prostor pod soncem.

Danes pogosto obiščem Marijo na njenem vrtu. Skupaj sadiva rože in se smejiva otrokom, ki tekajo po travi. Včasih še vedno začutim tisti stari nemir – ali delam prav? Sem dovolj dobra?

A zdaj si upam vprašati tudi na glas: »Ali smo ženske res lahko kdaj dovolj dobre – zase in za druge? Kdaj bomo končno lahko dihale s polnimi pljuči? Kaj pa vi mislite?«