Ko je svak potrkal na vrata: Resnica, ki je razklala družino

»Gregor, a lahko prideš danes zvečer do mene? Sam bom. Rad bi se pogovoril,« je pisalo v sporočilu, ki sem ga prejel ob 13:07. Moj svak, Peter, mi ni pisal že več kot leto dni. Odkar sva se nazadnje videla na rojstnem dnevu moje sestre Maje, kjer sva si izmenjala le nekaj vljudnostnih besed in pogledov, ki so govorili več kot vse besede. Takrat sem čutil, da nekaj ni v redu. A danes… danes sem začutil tisti stari nemir v želodcu, ki me je spremljal že od otroštva.

Vsako leto praznujem rojstni dan dvakrat. Prvič na dan, ko sem se rodil, in drugič na dan, ko me je Maja rešila iz požara. Imel sem komaj šest let, ko je ogenj zajel našo staro hišo v Šiški. Spomnim se dima, vročine in Maje, ki je brez pomisleka stekla po stopnicah in me izvlekla ven. Čeprav so gasilci prišli hitro, bi bilo zame prepozno. Od tistega dne naprej sem bil njen »mali brat«, ona pa moj angel varuh. A požar ni pustil le brazgotin na moji koži, temveč tudi v naši družini.

Ko sem stopil skozi vrata Petrovega stanovanja v Mostah, me je pričakal z nenavadno resnim izrazom. Na mizi sta bila dva kozarca cvička in odprta mapa z dokumenti. »Gregor, usedi se, prosim. Ne bom ovinkaril – potrebujem tvojo pomoč.«

»Peter, kaj se dogaja? Zakaj zdaj?« sem vprašal previdno.

»Gre za Majino dediščino. Veš, da je njena mama – tvoja mama – pred kratkim umrla. V oporoki je nekaj, kar bi moral vedeti.«

Zamrznil sem. Mama in jaz nisva govorila že leta. Po požaru so se stvari med nami zapletle; ona me je krivila za nesrečo, jaz pa sem jo krivil za vse ostalo. Maja je bila edina vez med nama.

Peter je odprl mapo in mi pokazal oporoko. »Tvoja mama je vse zapustila Maji. Vse – stanovanje v Šiški, vikend na Bohinju, celo nekaj delnic Krke.«

»In? Saj si vedel, da bo tako. Jaz sem zanjo že dolgo mrtev.«

Peter je globoko vdihnil. »Maja… ni dobro. Ima raka. Ne ve še veliko ljudi. Zdravniki niso optimistični.«

V trenutku me je preplavil val krivde in žalosti. Maja mi ni nič povedala. Vedno je bila tista močna sestra, ki je vse reševala sama.

»Zakaj mi to govoriš?« sem komaj izdavil.

»Ker… ker Maja želi, da ti prevzameš skrb za dediščino, če nje ne bo več. Jaz… jaz nisem kos temu. In čeprav sta si z mamo bila skregana, si njen sin.«

V meni se je prebudila stara rana. Spomnil sem se vseh tistih let, ko sem živel pri babici v Kamniku, ker me mama ni mogla več gledati v oči. Spomnil sem se očetovega molka in Majinih tihih obiskov ob nedeljah.

»Peter… ne vem, če sem sposoben tega. Ne vem niti, če si to zaslužim.«

Peter je pogledal stran in si popravil očala. »Gregor, poslušaj me dobro. Vem, da si imel težko otroštvo. Vem tudi za vse tiste noči, ko si spal pri meni in Maji na kavču, ker nisi mogel domov. Ampak zdaj ni čas za zamere. Maja te potrebuje.«

V tistem trenutku sem zaslišal ključ v vratih. Maja je stala na pragu – bleda, shujšana in s temnimi podočnjaki pod očmi.

»Kaj pa ti tukaj?« me je vprašala s šibkim glasom.

»Peter mi je povedal… za vse.«

Maja se je sesedla na stol poleg mene in me prijela za roko. »Nisem ti hotela povedati po telefonu. Nisem hotela biti šibka pred tabo.«

Solze so mi polzele po licih. »Ti si moja sestra. Ti si me rešila iz ognja. Zdaj bom jaz tebe.«

V naslednjih tednih sem vsak dan hodil k Maji v bolnišnico na Onkološki inštitut na Zaloški cesti. Skupaj sva urejala papirje za dediščino in se pogovarjala o starih časih – o otroštvu v Šiški, o babičinih poticah in o tem, kako sva nekoč sanjala o skupnem potovanju na morje.

A Peter ni bil povsem iskren glede svojih namenov. Nekega večera sem ga ujel med telefonskim pogovorom z neznancem: »Če Gregor podpiše papirje, bo vse naše… Ja, tudi vikend na Bohinju.«

Srce mi je razbijalo kot noro. Je Peter res hotel izkoristiti Majino bolezen za svoj dobiček? Je bila dediščina pomembnejša od družine?

Naslednji dan sem se soočil z njim: »Peter, kaj si govoril po telefonu? Zakaj ti je tako pomembno, da jaz podpišem?«

Zardel je in začel mencati: »Poglej… imam dolgove. Firma ne gre dobro. Če bi prodali vikend…«

»Torej gre samo za denar? Za vikend? Za nekaj delnic?« sem zavpil.

Maja je slišala prepir in prišla v dnevno sobo: »Dovolj! Ne bom dovolila, da se zaradi mene skregata! Če bo treba prodati vse, naj bo tako – ampak najprej želim vedeti resnico!«

Tisti večer smo sedeli skupaj do pozne noči in prvič po dolgih letih odprli vse stare rane – požar, zamere do mame, Petrove dolgove in strah pred prihodnostjo brez Maje.

Ko sem ponoči hodil domov po praznih ulicah Ljubljane, sem razmišljal: Ali lahko družina preživi vse te preizkušnje? Ali lahko odpustimo drug drugemu in začnemo znova?

Morda ni pomembno, kaj nam zapustijo starši ali koliko nepremičnin imamo – morda šteje le to, da smo drug za drugega tam takrat, ko nas najbolj potrebujejo.

Kaj bi vi naredili na mojem mestu? Bi lahko odpustili preteklost zaradi družine ali bi pustili, da vas požre stara zamera?