Ko se v eno garsonjero stisne preveč sanj: Moj boj za dih v utesnjenem zakonu
»Ne moreš kar tako vztrajati, da pride živet k nama!« sem skoraj zakričala, ko je Marko spet omenil, da bi se njegova hči Nina preselila v najino garsonjero. Glas mi je zadrhtel, roke so mi potile, srce pa je razbijalo kot noro. V tistem trenutku sem vedela, da je nekaj v meni počilo.
Marko je stal ob oknu, pogledoval skozi dež na sivo ljubljansko ulico in se izogibal mojemu pogledu. »Nima kam, Maja. Veš, kako težko je najti stanovanje. Saj bo samo začasno.«
Začasno. Ta beseda me je preganjala že od najine poroke pred dvema letoma. Vse je bilo začasno: najina garsonjera v Šiški, najin skupni čas, celo najina sreča. Ko sem se poročila z Markom, sem verjela, da bova skupaj ustvarila nekaj novega, nekaj lepega. A zdaj sem imela občutek, da sem le gostja v njegovem življenju – in zdaj še v lastnem domu.
Nina je bila vedno prisotna kot senca preteklosti. Njena mama, Markova bivša žena, je pogosto klicala zaradi denarja ali težav v šoli. Ko je Nina končala srednjo šolo in ni našla službe, je Marko postal še bolj zaskrbljen. »Saj veš, kako je danes z mladimi,« mi je govoril. »Brez izkušenj ne dobiš ničesar.«
Včasih sem ga razumela. Tudi sama sem bila brezposelna skoraj leto dni po diplomi iz socialnega dela. A zdaj sem imela službo v domu za ostarele in vsak dan sem domov nosila utrujenost in žalost zgodb drugih ljudi. Potrebovala sem svoj mir, svoj kotiček – in to naj bi bila najina garsonjera.
Ko je Nina prvič prišla na obisk z velikim kovčkom in žalostnimi očmi, sem čutila sočutje. »Živjo, Maja,« je tiho rekla in se stisnila k očetu. Marko jo je objel in ji obljubil: »Tukaj si vedno dobrodošla.«
Tiste noči nisem spala. Slišala sem šepetanje iz kuhinje, smeh in tihe pogovore o starih časih. Počutila sem se kot tujec v lastnem domu. Naslednje jutro sem Marku rekla: »Ne morem več tako. Nimava prostora niti za naju dva.«
»Saj bo samo nekaj tednov,« me je prepričeval. »Pomagala ji bova najti službo.«
A tedni so postali meseci. Nina je spala na kavču, njene stvari so bile povsod: v kopalnici, na polici s knjigami, celo v moji omari. Vsak dan sem bolj čutila, kako se moj svet krči.
Nekega večera sem prišla domov iz službe in našla Nino, kako sedi na mojem najljubšem stolu in gleda serijo na mojem prenosniku. »Oprosti, Maja,« je rekla brez pravega obžalovanja. »Tvoj računalnik ima boljši zvok.«
V meni je zavrelo. »A lahko vsaj vprašaš? To je moje!«
Nina me je pogledala s tistim tipičnim najstniškim izrazom: »Saj sem samo malo gledala.«
Marko je vstopil ravno takrat in začutil napetost v zraku. »Kaj pa je zdaj?«
»Nič! Samo… počutim se kot gostja tukaj!« sem izbruhnila.
Marko me je pogledal z utrujenimi očmi. »Maja, prosim… Saj veš, da si ti moja žena.«
A jaz nisem več verjela njegovim besedam. Vsak dan sem bolj čutila, da izgubljam sebe. Moje sanje o skupnem domu so se razblinile med umazanimi skodelicami in Nininimi raztresenimi oblačili.
Začela sem hoditi na dolge sprehode po Tivoliju samo zato, da bi bila sama s svojimi mislimi. Pogosto sem sedela na klopci in opazovala ljudi: starejše pare z roko v roki, mlade družine z otroki… Spraševala sem se: ali je to res življenje, ki sem si ga želela?
Moja mama me je nekoč vprašala: »Maja, si srečna?« Takrat nisem znala odgovoriti.
Nekega dne sem po službi sedela v kavarni s prijateljico Petro. »Maja, ne moreš živeti za druge! Če te ne spoštujejo doma, boš zbolela!« mi je rekla odločno.
»Ampak ljubim ga…« sem zašepetala.
»Ljubiš tudi sebe?«
To vprašanje me je spremljalo še dolgo potem.
Ko sem tisto noč prišla domov, sta Marko in Nina sedela za mizo in jedla pico iz kartona. Nihče ni rekel ničesar. Vzela sem si kozarec vode in odšla v kopalnico. Pogledala sem se v ogledalo – podočnjaki, utrujene oči, bleda koža.
V tistem trenutku sem vedela: nekaj se mora spremeniti.
Naslednje jutro sem Marku rekla: »Morava se pogovoriti.«
Sedla sva za mizo – prvič po dolgem času sama. »Ne morem več tako živeti. Potrebujem svoj prostor. Potrebujem občutek doma.«
Marko me je gledal dolgo časa brez besed. Potem pa tiho rekel: »Ne vem, če lahko to dam.«
Solze so mi stekle po licih. »Potem bom morala oditi.«
Nina je tisti dan odšla k prijateljici prespat. Marko je bil ves večer tiho. Jaz pa sem prvič po dolgem času čutila olajšanje – čeprav tudi bolečino.
Naslednje dni sva živela kot sostanovalca. Iskala sem sobe po oglasih na Bolhi in razmišljala o tem, kako bom začela znova.
Ko sem pakirala kovček – isti kovček kot ga je Nina prinesla pred meseci – sem pomislila: Koliko sanj lahko sploh spraviš v eno garsonjero? Kdaj postane ljubezen premajhna za vse naše potrebe?
Zdaj sedim na vlaku proti Mariboru in gledam skozi okno dež na polja. Sprašujem se: Ali ima vsak pravico do svojega prostora? In ali lahko kdaj res pobegnemo pred sencami preteklosti?