„En vnuk mi zadostuje!“: Kako je ta stavek skoraj razbil našo družino

»Ana, poslušaj me dobro – en vnuk mi je čisto dovolj!« Njen glas je bil oster kot rezilo, oči pa hladne in neizprosne. Stala sem v kuhinji, z roko na trebuhu, kjer je pod srcem raslo najino drugo dete. V tistem trenutku sem se počutila, kot da me je nekdo udaril v želodec. Moja tašča Marija je vedno znala najti besede, ki so zarezale globoko.

»Ampak Marija, saj veš, da si želiva velike družine…« sem poskušala nežno, a me je prekinila s kretnjo roke.

»Ne zanima me! Že zdaj komaj zmorem z enim. Kaj boš pa naredila, če boš imela še eno punčko? Saj veš, kako je bilo z Markom – vse sem morala jaz!«

Marko, moj prvi sin, je bil njen ljubljenček. Vedno ga je razvajala, ga vozila v vrtec, mu kupovala igrače in mu dovolila vse, kar sem jaz prepovedala. Vedno sem bila hvaležna za pomoč, a zdaj sem začela dvomiti v njene namene.

Ko sem tisti večer povedala možu Tomažu, kaj mi je rekla njegova mama, je samo skomignil z rameni: »Veš, kakšna je mama. Ne jemlji preveč k srcu.«

A jaz sem vedela, da ni tako preprosto. Marija je imela vedno zadnjo besedo v naši družini. Ko sva se s Tomažem preselila v hišo njegovih staršev v okolici Domžal, sem upala na toplino in podporo. Namesto tega sem dobila občutek, da sem vedno na preizkušnji.

Ko se je rodila hčerka Lara, je Marija komajda prišla pogledat v porodnišnico. »Aja, punčka je… No, saj bo tudi prav,« je rekla in odšla po petih minutah. Vse darila in pozornost so še naprej šli Marku. Lara je bila zanjo skoraj nevidna.

Začela sem opažati, da se tudi Tomaž oddaljuje. Vedno več časa je preživljal v službi ali s prijatelji na pivu. Ko sem ga vprašala, zakaj ne pomaga več doma, je rekel: »Saj imaš mamo!«

»Ampak to ni isto!« sem vztrajala. »Tvoja mama ne sprejema Lare!«

Tomaž je zavzdihnil: »Ne kompliciraj.«

Nekega dne sem ujela pogovor med Marijo in Tomažem v dnevni sobi. »Veš, Ana ni za našo hišo. Preveč občutljiva je. Saj vidiš, kako joka za vsako malenkost.«

Tisti trenutek sem se odločila – dovolj imam! Poklicala sem svojo mamo v Celje in ji povedala vse. »Pridi za vikend k nam,« mi je rekla. »Potrebujemo te.«

Tisti vikend sem prvič po dolgem času začutila toplino doma. Moja mama je objela Laro in Marka enako močno. Ko sem ji povedala za Marijine besede, se ji je orosilo oko: »Veš, Ana, nekateri ljudje ne znajo ljubiti vseh otrok enako. Ampak ti bodi drugačna.«

Po vrnitvi domov so se napetosti le še stopnjevale. Marija je začela odkrito favorizirati Marka – Lara ni smela sesti k njej v naročje, ni dobila sladkarij, ni smela z njo na vrt. Ko sem jo vprašala zakaj, mi je zabrusila: »Saj imaš ti dovolj časa zanjo! Jaz imam raje fante.«

Vsak dan sem se borila z občutkom nemoči in krivde. Lara me je spraševala: »Mami, zakaj babica ne mara mene?« In jaz nisem znala odgovoriti.

Nekega večera sem sedela na stopnicah pred hišo in jokala. Pristopil je sosed Jože: »Ana, vse v redu?«

»Ne vem več… Ne vem več, kaj naj naredim. Počutim se kot tujec v lastni hiši.«

Jože me je pogledal s toplimi očmi: »Včasih moraš postaviti mejo. Tudi če boli.«

Tisto noč nisem spala. Razmišljala sem o tem, ali naj odidem ali ostanem zaradi otrok. Naslednje jutro sem Tomažu postavila ultimat: »Ali gremo skupaj ali grem sama z otrokoma.«

Bil je šokiran: »Ne moreš kar tako! To je moja družina!«

»Tudi jaz sem tvoja družina! In tvoji otroci!«

Po dolgih urah pogovora in solz sva se odločila – preselili se bomo v najemniško stanovanje v Ljubljani. Marija ni hotela niti slišati o tem: »Vse boš uničila! Kdo bo skrbel za Marka? Saj si nesposobna!«

A tokrat nisem popustila.

Prvi meseci v Ljubljani so bili težki – brez babičine pomoči, brez domače kuhinje in vrtnih jabolk. A prvič po dolgem času sem začutila mir. Lara se mi je stisnila v naročje in rekla: »Mami, zdaj si ti moja babica.«

Marko pa je pogrešal babico in jo pogosto klical po telefonu. Počasi se je tudi Marija začela mehčati – najprej so bili to kratki obiski v parku, potem povabila na kosilo.

Nekega dne mi je priznala: »Veš Ana… Mogoče sem bila prestroga do tebe in Lare. Bala sem se, da bom izgubila Marka.«

Solze so mi stekle po licu. Prvič sva si segli v roke kot ženski – kot mami.

Danes še vedno ni vse popolno. A naučila sem se postaviti zase in za svoje otroke.

Včasih se vprašam: Zakaj moramo ženske tako pogosto izbirati med sabo in družino? Zakaj ljubezen ni samoumevna za vse otroke? Bi vi ravnale drugače?