Ko sem želel spustiti nadzora: Zgodba o izgubljeni družini, ponosu in samoti

»Tako, zdaj si pa ti glava družine, kaj?« sem skoraj zarenčal, ko je Petra vstopila skozi vrata z nasmehom, ki ga že dolgo nisem videl na njenem obrazu. V rokah je držala šopek rož, ki jih je dobila od sodelavcev ob napredovanju. Naša hči, Nika, je poskakovala okoli nje in ji čestitala, jaz pa sem stal ob vratih dnevne sobe, z rokami prekrižanimi na prsih, in čutil, kako mi nekaj v prsih gori.

»Matej, prosim…« je začela tiho, a sem jo prekinil. »Saj veš, da zdaj ne boš več imela časa za nas. Kaj bo z Nikino šolo? Kdo bo hodil po njo? Kdo bo kuhal kosilo?«

Petra je globoko vdihnila. »Dogovorila sem se z mamo, da bo pomagala. In jaz bom vseeno poskušala biti doma čim več. To je priložnost, ki sem jo čakala leta.«

A mene ni zanimalo. V meni se je nabirala jeza – ali morda strah? Strah pred tem, da nisem več tisti, ki drži vse niti v rokah. V službi so me že mesece ignorirali, šef mi ni dal nobenega novega projekta. Doma pa… doma sem bil vedno tisti, ki je skrbel za red. Zdaj pa naj bi bil kar naenkrat odveč?

Tistega večera sem šel spat brez besed. Petra je tiho jokala v kopalnici. Nika je zaspala ob njej in jo držala za roko. Jaz pa sem ležal v temi in poslušal kapljanje vode iz pipe.

Naslednji tedni so bili polni tišine in napetosti. Petra je prihajala domov utrujena, a zadovoljna. Nika je bila navdušena nad babičinimi zgodbami in novimi jedmi. Jaz pa sem se počutil kot tujec v lastnem domu. Vsakič, ko sem poskušal nekaj predlagati ali narediti po svoje, sta me obe pogledali s tistim pogledom – kot da sem ovira.

Nekega dne sem se odločil: če me ne potrebujejo več, jim bom pokazal, kako je brez mene. Začel sem prihajati domov pozno, ostajal v gostilni s prijatelji in se pritoževal nad »sodobnimi ženskami«, ki jim kariera pomeni več kot družina. Prijatelji so me poslušali in kimali, a v njihovih očeh sem videl pomilovanje.

Petra me je poskušala doseči. »Matej, pogovoriva se. Ne želim te izgubiti.«

A jaz sem bil preveč ponosen. »Ti si izbrala svojo pot. Jaz pa bom živel po svoje.«

Nika me je začela izogibati. Ko sem jo vprašal, če greva skupaj na sladoled, je rekla: »Raje grem z babico.«

Počasi so se vezi trgale. Petra je postajala vse bolj samostojna, Nika vse bolj oddaljena. Moja mama mi je rekla: »Matej, ne bodi neumen. Družina ni tekmovanje.« A jaz sem bil prepričan, da imam prav.

Nekega večera sem prišel domov in našel prazno stanovanje. Na mizi je bila kratka Petra sporočilo: »Potrebujemo mir. Za nekaj časa greva z Niko k moji mami.«

V tistem trenutku me je zadelo kot strela. Stanovanje je bilo nenadoma preveliko in pretiho. Vse moje stvari – knjige, računalnik, celo stara harmonika – so bile brez pomena.

Prijatelji so se začeli umikati. Nihče ni imel več potrpljenja za moje pritoževanje. V gostilni so me gledali kot nekoga, ki ga je življenje povozilo.

Poskušal sem poklicati Petro. Ni se oglasila. Nikina telefonska številka je bila izklopljena.

Dnevi so postali dolgi in prazni. Hodil sem v službo kot robot, doma pa sedel pred televizijo in gledal stare slike na telefonu – Nika na kolesu, Petra na morju s sladoledom v roki.

Nekega dne sem srečal sosedo Marijo na stopnišču.

»Matej, zakaj si tako sam?«

»Vse sem izgubil, Marija.«

»Nisi še vsega izgubil. Samo ponos moraš požreti.«

A ponos… ta prekleti ponos! Kako naj priznam Petri, da sem se motil? Da sem jo hotel kaznovati za nekaj, kar si je zaslužila? Da sem bil ljubosumen na njen uspeh?

Meseci so minevali. Petra se ni vrnila. Nika me je obiskala le redko – vedno pod nadzorom babice ali tete.

Začel sem hoditi k psihologinji – prvič v življenju sem priznal, da potrebujem pomoč. Povedala mi je: »Matej, spremembe so težke. A če želite nazaj svojo družino, morate začeti pri sebi.«

Začel sem pisati Petri pisma – dolga pisma o svojih občutkih, strahovih in obžalovanju. Prvič v življenju sem ji napisal: »Oprosti.«

Odgovorila mi je šele po treh mesecih: »Potrebujem čas. Nika tudi.«

Danes sedim na klopci pred blokom in gledam otroke na igrišču. Sprašujem se: zakaj smo Slovenci tako trmasti? Zakaj raje izgubimo vse kot priznamo napako?

Morda še ni prepozno zame… Kaj pa vi? Bi znali požreti ponos in prositi za odpuščanje?