Rachun iz hotelske sobe: Jesenska resnica v mojem domu

»Kaj pa če je res? Kaj če je to tisti trenutek, ko se vse podre?« sem si šepetala, ko sem z razmočenimi prsti odvijala še vedno vlažen račun iz žepa Markovega starega jesenskega plašča. Pralni stroj je brnel, v kuhinji je dišalo po pečenih jabolkih, otroka sta se v dnevni sobi prepirala zaradi daljinca. Vse je bilo običajno, a meni se je svet ustavil. Na računu je pisalo: Hotel Park, dve osebi, zajtrk, 28 evrov. Datum – prejšnji petek, ko mi je rekel, da ima v službi sestanek do poznega popoldneva.

»Mami, kje so moje nogavice?« je zavpil Jure iz kopalnice. »V predalu, tam kjer vedno!« sem mu odvrnila, a glas mi je zvenel tuje, kot da bi govorila skozi meglo. Papir sem stisnila v pest in ga skrila v žep hlač. Srce mi je razbijalo. V mislih sem preigravala vse možnosti: mogoče je šel s sodelavcem? Mogoče sestro peljal na zajtrk? A zakaj bi mi to zamolčal?

Ko se je Marko vrnil domov, sem ga opazovala drugače. Vsaka njegova gesta se mi je zdela sumljiva. »Si imel dober dan?« sem vprašala, ko si je sezul čevlje in odložil torbo. »Eh, dolg sestanek, pa še računi me čakajo,« je zamomljal in mi namenil utrujen nasmeh. Pogledala sem ga v oči in prvič po dolgih letih nisem vedela, ali mu lahko verjamem.

Tisto noč nisem spala. Marko je mirno dihal ob meni, jaz pa sem štela minute do jutra. V glavi so se mi vrteli prizori: hotel, dve skodelici kave, neznana ženska roka na njegovi dlani. Spomnila sem se vseh njegovih zadnjih izgovorov – dodatni sestanki, službena potovanja v Ljubljano, pozni prihodi domov. So bili vsi ti trenutki le del večje laži?

Naslednje jutro sem ga opazovala pri zajtrku. Otroka sta se smejala njegovim šalam, jaz pa sem komaj požirala grižljaje kruha. »Si v redu?« me je vprašal, ko sva ostala sama v kuhinji. »Sinoči si bila čisto tiho.«

»Samo utrujena sem,« sem odvrnila in se izognila njegovemu pogledu.

V službi nisem mogla zbrano delati. Moja sodelavka Petra me je vprašala, kaj me muči. »Nič posebnega,« sem zamrmrala, a ona me pozna predolgo. »A sta z Markom spet v krizi? Saj veš, da lahko poveš.«

Zvečer sem sedela na kavču in vrtela račun med prsti. Otroka sta že spala. Marko je gledal poročila. Zbrala sem pogum in mu podala račun.

»Kaj je to?« je vprašal in pogledal papir.

»To bi rada vedela tudi jaz.«

Za trenutek je obmolknil. Pogledal me je naravnost v oči in začutila sem, kako mu zastaja dih.

»Ni tako kot misliš… Bil sem tam s sodelavko, Tino. Imela sva sestanek glede projekta za občino. Ona je bila na poti iz Maribora in sva se dobila na pol poti.«

»Zakaj mi nisi povedal? Zakaj si to skrival?«

»Nisem hotel povzročati nepotrebnih vprašanj… Saj veš, kako hitro se začnejo govorice.«

Začutila sem olajšanje in hkrati bolečino. Je res govoril resnico ali me je samo pomiril z novo lažjo?

Naslednje dni sem ga opazovala še bolj pozorno. Vsak njegov telefonski pogovor, vsak SMS mi je bil sumljiv. Začela sem brskati po njegovem telefonu – nekaj, česar si nikoli nisem mislila, da bom počela. Ničesar nisem našla, a dvom ni izginil.

Vse bolj sem se zapirala vase. Otroka sta čutila napetost in postajala nemirna. Jure me je nekega večera vprašal: »Mami, a si ti in ati skregana?«

»Ne, srček… Samo malo sem utrujena.«

A laž ni pomagala nikomur.

Nekega večera me je Marko prijel za roko in rekel: »Ne moreva tako naprej. Če mi ne zaupaš več, potem nima smisla… Lahko ti pokažem vse maile, račune… Samo prosim te, verjemi mi.«

Zlomila sem se v solzah. »Ne vem več, kaj naj verjamem… Vse te male skrivnosti so kot drobni kamni v čevlju – na začetku jih komaj čutiš, potem pa ne moreš več hoditi.«

Marko me je objel in dolgo sva sedela v tišini.

Minili so tedni. Počasi sva začela znova graditi zaupanje – s pogovori, iskrenostjo in majhnimi dejanji vsakdanjega življenja. A nekaj v meni je ostalo zlomljeno; tisti občutek varnosti se ni vrnil.

Včasih ponoči še vedno razmišljam o tistem računu iz hotela in se sprašujem: Ali lahko res kdaj spet popolnoma zaupaš človeku? Ali pa vsaka skrivnost pusti neizbrisno sled?