Prevara, ki je razklala mojo družino: Zgodba Tine iz Domžal
»Ne laži mi več, Marko!« sem zakričala tako glasno, da so se šipe v kuhinji zatresle. Moje roke so se tresle, srce mi je razbijalo v prsih, kot da bi hotelo skočiti ven. Marko je stal pred menoj, bled kot stena, in ni upal dvigniti pogleda. V tistem trenutku sem vedela – vse je res. Vse tiste pozne službene ure, skrivni pogovori po telefonu, vonj po tujem parfumu na njegovi srajci. Vse sem ignorirala, ker sem si želela verjeti, da je najina družina trdna kot Triglav. Pa ni bila.
»Tina, prosim… Ni tako, kot misliš.« Njegov glas je bil tih, skoraj proseč. A v meni je nekaj počilo. »Kako ni? Povej mi, Marko! Koliko časa že? Kdo je ona?«
Molčal je. Samo stal je tam in gledal v tla. V tistem trenutku sem začutila, da sem sama. Popolnoma sama. Otroka sta bila zgoraj v sobi – Ana je imela komaj devet let, Luka pa štirinajst. Vedno sem si želela, da bi imela srečno družino, kjer bi otroka odraščala v ljubezni in varnosti. Zdaj pa… Zdaj sem bila le še senca ženske, ki sem jo poznala.
V Domžalah vsi vse vedo. Sosedje so radovedni, govorice hitro krožijo. Vedela sem, da bo kmalu cela ulica šepetala o tem, kako je Marko zapustil Tino zaradi druge ženske. Počutila sem se ponižano in izdano. Najbolj pa me je bolelo to, da sem mu verjela – verjela sem v naju.
Tisto noč nisem spala. Ležala sem na kavču v dnevni sobi in poslušala tišino hiše. Spraševala sem se: Kaj sem naredila narobe? Sem bila premalo ljubeča? Sem preveč časa posvetila otrokom in premalo njemu? Ali pa je bil problem ves čas v njem?
Naslednje jutro sem morala biti močna zaradi otrok. Ana me je vprašala: »Mami, zakaj si jokala ponoči?« Pogoltnila sem solze in ji rekla: »Nič ni, srček. Samo malo sem bila žalostna.« Luka pa me je pogledal s tistim odraslim pogledom, ki ga imajo najstniki, ko vedo več, kot bi smeli. »A bo vse v redu?« me je vprašal tiho. Prikimala sem, čeprav nisem verjela niti sama sebi.
Marko se je izselil čez nekaj dni. Vzela sem si dopust v službi – delam kot medicinska sestra v ZD Domžale – ker nisem mogla gledati ljudi v oči. Vsi so vedeli. Moja sodelavka Mateja mi je prinesla kavo in rekla: »Tina, če rabiš karkoli…« A nisem želela pomilovanja.
Najhuje je bilo ob vikendih. Takrat smo vedno skupaj hodili na sprehode ob Kamniški Bistrici ali na sladoled v center mesta. Zdaj pa sem sedela sama na klopci in gledala druge družine, kako se smejijo in igrajo. Otroka sta bila tiha, vsak v svojem svetu.
Nekega večera me je poklicala mama: »Tina, pridi domov na kosilo. Ne smeš biti sama.« A nisem želela domov – tam so bili spomini na otroštvo, na očeta, ki nas je tudi zapustil zaradi druge ženske. Vedno sem si prisegla, da meni tega ne bo treba doživeti.
Po nekaj tednih mi je Marko poslal sporočilo: »Rad bi videl otroke.« Srce mi je padlo v hlače. Kako naj jim razložim? Kako naj jim povem, da oče ni več naš oče? Da ima zdaj novo življenje z drugo žensko? Ko sta prišla k njemu prvič na obisk, sta bila tiha in zadržana. Ko sta se vrnila domov, sta jokala.
V službi so me začeli spraševati: »A si že kaj boljše?« Vsak dan znova sem si nadela nasmeh in rekla: »Ja, gre.« Ampak ni šlo. Počutila sem se kot tujec v lastnem telesu.
Nekega dne me je poklicala Markova mama: »Tina, ne bodi prehuda do Marka. Vsi delamo napake.« Skoraj sem zavpila vanjo: »A res? In kdo bo popravil to napako? Kdo bo otrokom razložil, zakaj jih oče ne pride več iskat v šolo?« Ona pa je le vzdihnila: »Saj bo bolje.«
Začela sem hoditi k psihologinji v Ljubljano. Prvič v življenju sem priznala sebi: ne zmorem več sama. Pogovarjali sva se o tem, kako najti moč za naprej. Kako odpustiti sebi in njemu. Ampak… Ali sploh lahko odpustiš nekaj takega?
Po nekaj mesecih so se stvari začele umirjati. Otroka sta sprejela novo realnost – čeprav še vedno boli vsakič, ko vidim Marka z novo žensko na tržnici ali pred šolo. Včasih me preplavi val besa in žalosti hkrati.
Nekega popoldneva me je Ana vprašala: »Mami, a boš še kdaj srečna?« Pogledala sem jo in ji obljubila: »Bom poskusila.«
Danes vem – življenje gre naprej. Naučila sem se postaviti zase in za svoja otroka. Še vedno boli, a vsak dan znova iščem drobce sreče v malenkostih: v Aninem nasmehu, Lukovem objemu ali sončnem zahodu nad Kamniškimi Alpami.
Včasih ponoči še vedno ležim budna in se sprašujem: Ali lahko sploh kdaj zares odpustiš izdajo? Ali pa ostane rana za vedno odprta? Kaj bi vi naredili na mojem mestu?