„Letos ne bom kuhala za božič!” – Ena slovenska družina, ena odločitev, ki je vse spremenila

»Ne bom kuhala letos za božič!« sem izrekla, še preden sem sploh dobro premislila. V kuhinji je zavladala tišina, ki je bila težja od vonja po sveže pečenih piškotih. Mama je otrpnila sredi rezanja rdeče pese, oče je dvignil pogled iz časopisa, sestra Katja pa je z žlico v roki obstala nad loncem juhe. Vsi so me gledali, kot da sem pravkar oznanila konec sveta.

»Marjeta, kaj pa govoriš? Saj veš, da brez tebe ne bo šlo,« je prva spregovorila mama, njen glas pa je bil mehak kot vedno, a v njem sem slišala tisti znani očitek. »Ti si vedno vse tako lepo pripravila. Saj veš, kako je babica občutljiva na spremembe.«

Zavzdihnila sem in se naslonila na pult. »Mama, vsako leto sem jaz tista, ki pripravi vse – od potice do francoske solate. Letos pa… letos ne zmorem več. Delo, otroci, vse skupaj… Preveč je.«

Oče je zamrmral nekaj o tem, kako so ženske danes preobremenjene in da včasih ni bilo tako. Katja pa je le skomignila z rameni in se vrnila k juhi – ona je vedno znala ostati nevtralna.

A tokrat nisem popustila. »Letos naj vsak prinese nekaj. Lahko tudi naročimo hrano. Samo… nočem več biti tista, ki vse drži skupaj.«

Mama je odložila nož in si obrisala roke ob predpasnik. »Veš, Marjeta, jaz sem tudi vedno vse naredila. Tako je bilo pri nas. Tako je prav.«

»Ampak jaz nočem več tako!« sem skoraj zakričala. Glas mi je zadrhtel in v očeh so se mi nabrale solze. »Nočem več praznikov, kjer sem jaz tista, ki zvečer komaj stoji na nogah, vsi drugi pa sedijo in se smejijo.«

V tistem trenutku sem vedela, da sem prelomila nekaj starega – nekaj, kar se v naši družini ni nikoli izreklo na glas. Pri nas so ženske vedno delale tiho in brez pritoževanja. Moški so sedeli za mizo in čakali na hrano. Tudi ko sem bila otrok, sem gledala mamo in babico, kako sta ure in ure pripravljali jedi, medtem ko so moški igrali tarok ali gledali televizijo.

Tisto popoldne sem šla na dolg sprehod po zasneženem Rožniku. Sneg je škripal pod nogami in v glavi so mi odzvanjale mamine besede: »Tako je prav.« Ampak zakaj bi bilo prav samo zato, ker je bilo vedno tako? Zakaj bi morala biti sreča vseh drugih pomembnejša od moje?

Ko sem se vrnila domov, me je pričakala Katja. Sedela je v moji kuhinji in pila čaj.

»Veš, Marjeta… občudujem te,« je rekla potiho. »Jaz si tega ne bi upala reči.«

»Ampak zakaj ne? Saj smo vendar odrasle ženske!«

»Ker… ker se bojim, da bom razočarala mamo. Da bom izpadla lena ali nehvaležna.«

Objela sem jo. Prvič po dolgem času sem začutila, da nisem sama.

Naslednji dan me je poklicala mama.

»Marjeta… razmišljala sem o tem, kar si rekla. Mogoče imaš prav. Tudi jaz sem utrujena vsako leto.«

Za trenutek nisem vedela, kaj naj rečem.

»Kaj pa če letos res vsak nekaj prinese? Lahko jaz naredim potico, ti pa samo solato? Katja naj speče piškote… Oče lahko kupi vino.«

Začela sem se smejati skozi solze olajšanja. »To bi bilo čudovito.«

A potem je prišel dan pred božičem in napetost se je vrnila. Babica je poklicala in začela s svojim običajnim: »Včasih smo ženske znale držati družino skupaj…« Oče je godrnjal, da bo letos vse narobe in da bo hrana gotovo slabša kot običajno.

Na božični večer smo sedeli za mizo – prvič brez popolne harmonije in brez popolne mize jedi. A prvič tudi brez utrujenosti v mojih kosteh. Prvič sem lahko sedela z otroki in poslušala njihove zgodbe. Prvič sem pila vino z možem in se smejala šalam svojega očeta.

Babica je sicer godrnjala nad kupljeno francosko solato in nad tem, da ni dovolj domače potice. A mama se mi je nasmehnila čez mizo in rekla: »Veš kaj? Letos mi je prvič lepo.«

Ko so vsi odšli domov in sem pospravljala zadnje kozarce v pomivalni stroj, sem se zazrla skozi okno v zasneženo noč.

Se res vse podre, če ženska enkrat reče ne? Ali pa se mogoče šele takrat začne nekaj novega – nekaj bolj poštenega do vseh?