V lastni hiši kot tujec: Zgodba o izgubljenem domu in družinskih ranah

»Kaj še delaš v kuhinji, mama? Petra je rekla, da bo danes ona kuhala,« mi je rekel Matej, ko sem zjutraj odprla hladilnik in iskala mleko za kavo. Njegov glas je bil tih, a v njem sem začutila nestrpnost. Včasih sem si želela, da bi mi kdo pomagal v kuhinji, zdaj pa sem se počutila kot vsiljivka v lastnem domu.

Hiša v Šentjurju je bila moj ponos. Z Jožetom sva jo gradila skoraj deset let, vsak kamen, vsaka ploščica ima svojo zgodbo. Po njegovi smrti sem ostala sama, a hiša mi je bila zatočišče. Ko sta Matej in Petra pred pol leta izgubila službo v Celju in prišla k meni, sem jima odprla vrata brez pomisleka. Saj sta vendar moja družina.

Sprva sem bila vesela družbe. Z vnukinjo Laro smo pekle piškote, zvečer smo skupaj gledali televizijo. A kmalu so se začele majhne spremembe. Petra je začela prestavljati pohištvo po svoje. »Tako je bolj praktično,« je rekla, ko je kavč obrnila proti oknu. Matej je v dnevni sobi postavil svoj računalnik in delal na projektih za Zavod za zaposlovanje. »Saj bo samo začasno,« sem si govorila.

A začasno se je raztegnilo v mesece. Počasi sem izgubljala nadzor nad hišo. Petra je odločala, kaj bomo jedli, kdaj bomo čistili, celo katere rože bodo na okenski polici. Ko sem jo vprašala, če lahko spet posadim svoje pelargonije, je rekla: »Mogoče drugo leto, letos bi rada nekaj bolj modernega.«

Nekega večera sem sedela v svoji sobi in poslušala smeh iz dnevne sobe. Lara me je vprašala: »Babica, zakaj ne prideš gledat risanke z nami?« A ko sem stopila do njih, je Petra že zavzela moj najljubši stol. »Sedi zraven mene, Lara,« je rekla in me niti pogledala ni.

Začela sem se umikati. Zjutraj sem vstajala prej kot vsi in pila kavo na vrtu, da sem imela vsaj nekaj miru. Včasih sem šla na dolg sprehod do ribnika pri Planini, samo da nisem bila doma. Prijateljica Marija mi je rekla: »Ne pusti jim vzeti tvojega doma!« A kako naj to storim? Saj sta vendar moj sin in njegova žena.

Nekega dne sem slišala njun pogovor v kuhinji:

»Matej, misliš, da bi lahko mama šla za nekaj časa k teti Ani? Saj bi nama bilo lažje z Laro.«
»Ne vem… Saj je to njen dom.«
»Ampak midva sva zdaj brez službe in potrebovala bi več prostora.«

Srce mi je padlo v hlače. Nisem vedela, ali naj se zjokam ali zakričim. Tisto noč nisem spala. V glavi so mi odzvanjale Petre besede: »Več prostora.« Zame pa vedno manj.

Naslednji dan sem zbrala pogum in Mateja povabila na pogovor.

»Matej, veš… Včasih imam občutek, da nisem več dobrodošla v lastni hiši.«

Pogledal me je presenečeno: »Mama, saj veš, da te imamo radi. Samo… Petra ima rada red in drugačen način življenja.«

»Ampak to je moj dom!« sem skoraj zakričala. »Tu sem preživela vse najlepše in najtežje trenutke! Zakaj moram zdaj prositi za dovoljenje, če hočem posaditi rože ali skuhati kavo?«

Matej je utihnil. Slišala sem Petre korake na hodniku.

»Kaj pa se dogaja?«

»Nič posebnega,« je rekel Matej.

Petra me je pogledala s tistim hladnim pogledom: »Če ti kaj ni prav, lahko vedno greš za nekaj časa k Mariji ali Ani. Saj ti bova vse uredila tukaj.«

V tistem trenutku sem začutila, da izgubljam vse – dom, sina, celo vnukinjo. Odpeljala sem se na pokopališče k Jožetu in mu med solzami povedala vse. »Kaj naj naredim? Kako naj zaščitim svoj dom pred lastno družino?«

Naslednje tedne sem živela kot senca. Petra je povabila svoje prijatelje na obisk brez vprašanja. Hiša je postajala vse bolj njena. Matej se mi je izogibal pogovoru. Lara me je še vedno objela pred spanjem, a tudi ona je čutila napetost.

Nekega popoldneva me je Marija povabila na kavo in rekla: »Moraš postaviti meje! To ni prav! Če jim ne boš povedala, kako se počutiš, boš izgubila vse.«

Tisto noč sem napisala pismo Mateju:

»Dragi Matej,
Vem, da si v stiski in da želiš najboljše za svojo družino. Ampak tudi jaz sem tvoja družina. Ta hiša ni le streha nad glavo – to je moj dom, moje življenje. Prosim te, spoštuj to. Ne želim biti gostja v lastni hiši. Če bosta s Petro želela ostati tukaj, moramo skupaj postaviti pravila in meje. Drugače bom morala oditi – ne zato, ker vi tako želite, ampak ker ne morem več živeti kot tujec med svojimi najdražjimi.«

Pismo sem pustila na njegovi mizi in celo noč nisem spala.

Zjutraj me je Matej objel in rekel: »Oprosti, mama. Nisem vedel, da te tako boli.« Petra ni rekla ničesar – samo pogledala me je in odšla ven.

Od takrat ni nič več tako kot prej – a vsaj vem, da sem povedala svojo resnico.

Včasih sedim na vrtu in se sprašujem: Ali lahko še kdaj občutim toplino doma? Ali smo Slovenci res pozabili na spoštovanje do starejših – ali pa smo vsi preveč utrujeni od svojih težav? Kaj bi vi storili na mojem mestu?