V eni sobi s tremi vnuki in četrtim na poti: Ko življenje ne vpraša, če si pripravljen

»Mami, a lahko danes jaz spim pri tebi?« Glas male Tine me predrami iz misli. Zunaj je že tema, v naši sobi pa še vedno ni miru. V kotu spi najmlajši, Jure, stisnjen ob steno, ker drugega prostora ni. Na drugi strani postelje se premetava Sara, ki jo muči kašelj. In jaz – jaz sedim na robu postelje in gledam v strop, ki ga je vlaga že zdavnaj obarvala sivo.

Nisem si nikoli mislila, da bom pri petinpetdesetih letih spet vstajala ponoči zaradi otroškega joka. Da bom v eni sami sobi z vnuki, medtem ko moj sin in njegova punca iščeta izhod iz začaranega kroga. Včasih se vprašam, kje sem zgrešila. Ali sem bila premehka do Luko? Ali bi morala bolj vztrajati, da konča študij, preden si ustvari družino?

Luka je bil vedno dober fant. Priden, tih, malo preveč sanjav. Ko je spoznal Nino, sem vedela, da bo šlo hitro. Bila sta zaljubljena do ušes. Potem pa – nosečnost. Luka je bil star komaj enaindvajset let. Nina še mlajša. Spomnim se tistega večera, ko sta mi povedala.

»Mami, nekaj ti morava povedati,« je Luka začel in gledal v tla.

»Nina je noseča.«

V tistem trenutku sem začutila, kako mi je nekaj zdrsnilo izpod nog. Srce mi je razbijalo, a sem se trudila ostati mirna.

»Kaj bosta pa zdaj?« sem vprašala tiho.

Nina je jokala. Luka jo je držal za roko.

»Bova poskusila. Bova skupaj. Jaz bom delal zraven faksa.«

In res je delal. Vse mogoče: v skladišču, v trgovini, ponoči na bencinski črpalki. Ampak denarja ni bilo nikoli dovolj. Ko se je rodila Tina, sta še nekaj časa živela pri Ninih starših, potem pa so tam začeli problemi – prepiri zaradi denarja, zaradi prostora, zaradi tega, ker so bili vsi pod stresom.

Tako so prišli k meni. Takrat sem še imela svojo sobo in dnevno sobo. Ampak potem se je rodil Jure in čez dve leti še Sara. Vsakič sem si rekla: »Samo še tokrat pomagaj.« Ampak življenje ne vpraša, če si pripravljen.

Moj mož je umrl pred petimi leti. Bil je dober človek, a tudi on ni znal reči ne otrokom. Hiša je stara in majhna – dve sobi in kuhinja. Ko so prišli vsi trije vnuki, sem dnevno sobo spremenila v spalnico za Luko in Nino. Jaz pa sem se preselila v svojo staro otroško sobo – zdaj nas tam spi pet.

Včasih ponoči poslušam Nino in Luko, kako se prepirata v drugi sobi.

»Ne morem več!« slišim Nino.

»Kaj naj naredim? Delam po cele dneve!« ji odvrne Luka.

»Ampak ni dovolj! Tina potrebuje nova oblačila! Sara ima astmo! Jure nima niti svojih igrač!«

Takrat me stisne pri srcu. Vem, da jima ne morem dati več. Moja pokojnina komaj zadostuje za položnice in hrano. Včasih grem ponoči na balkon in gledam v prazno vas pod menoj. Vsi spijo, le jaz štejem skrbi.

Pred mesecem dni mi je Nina rekla:

»Mami, noseča sem.«

Nisem vedela, ali naj jo objamem ali naj jo oštejem. Bila je bleda kot stena.

»Nisem hotela… Saj veš… Tablete so odpovedale.«

Samo sedla sem na stol in jokala skupaj z njo.

Zdaj vsi vemo: še en otrok prihaja. Še ena posteljica v tej sobi? Kje? Kdo bo skrbel za vse? Luka dela še več – zdaj vozi ponoči dostavo hrane po Ljubljani. Nina je doma z otroki in išče delo na daljavo, a kdo bo pazil na otroke?

Včasih pridejo sosedje in rečejo:

»A ni Luka študiral? Kaj pa Nina? Saj sta mlada! Zakaj ne gresta na svoje?«

Kako naj jim razložim? Stanovanja so draga kot zlato. Za najem potrebuješ tri varščine in redno plačo – Luka ima pogodbo za določen čas, Nina ničesar. Socialna pomoč? Premajhna za pet ljudi.

V trgovini me ljudje gledajo postrani, ko kupujem cenejše mleko in kruh na znižanju.

»A ni to tista babica s tremi vnuki?« šepetajo za mano.

Včasih me zagrabi sram – kot da sem jaz kriva za vse to.

Ampak potem pride Tina in me objame:

»Babica, ti si najboljša!«

Takrat pozabim na vse skrbi.

A vsak dan znova pridejo vprašanja: Kako bomo preživeli? Kje bomo našli prostor za še enega otroka? Ali bo Luka sploh kdaj dokončal faks? Bo Nina našla službo?

Pred nekaj dnevi smo imeli družinski sestanek.

»Ne moremo več tako naprej!« sem rekla odločno.

Luka me je pogledal s praznimi očmi.

»Kaj naj naredim? Povej mi!«

Nina je jokala tiho v kotu.

»Moramo prositi za pomoč – občino, Karitas, kogarkoli!«

Luka je zamahnil z roko:

»Nočem biti socialni primer! Nočem, da nas vsi pomilujejo!«

A jaz vem: ponos ne nahrani otrok.

Tako smo šli naslednji dan na občino. Tam so nas sprejeli prijazno – a tudi tam so samo skomignili z rameni:

»Stanovanj ni. Lahko oddate prošnjo za neprofitno stanovanje, ampak čakalna doba je dolga.«

Ko smo šli domov po dežju skozi center mesta, sem gledala Luko in Nino – oba sklonjenih glav.

Doma nas je pričakala Tina z risbico:

»To smo mi – cela družina!«

Na risbi smo bili vsi skupaj v eni veliki postelji pod mavrico.

Takrat sem prvič po dolgem času začutila upanje – čeprav le za trenutek.

Vsak večer pred spanjem molim za svoje otroke in vnuke. Sprašujem se: Ali sem jih preveč razvajala? Ali bi morala biti bolj stroga? Ali pa je življenje samo tako kruto do mladih družin danes?

Včasih si želim samo malo miru – svojo sobo, svojo tišino. Ampak potem pride Jure ponoči k meni in reče:

»Babica, sanjal sem pošasti.«

In ga stisnem k sebi ter mu šepnem:

»Tukaj si varen.«

Mogoče res nimamo veliko prostora ali denarja – ampak imamo drug drugega.

Pa vi – mislite, da bi morala bolj vztrajati pri tem, da Luka dokonča študij? Bi morali mladi danes bolj razmišljati o odgovornosti – ali pa jim družba sploh ne daje priložnosti za samostojno življenje?