Ko sem izgubil roke, sem našel sebe: Zgodba očeta iz Domžal

»Ne, ne, prosim, ne!« sem kričal v praznino, ko sem se zbudil v bolnišnični sobi, prepojen z znojem in strahom. Vse je bilo belo, hladno, sterilno. Skušal sem se premakniti, a moje roke… jih ni bilo. Samo praznina, samo bolečina. Skozi meglo solz sem zaslišal glas: »Matej, slišiš? Tu sem, tvoja žena.« Petra je sedela ob moji postelji, njene oči so bile rdeče od joka. »Kaj se je zgodilo? Kje… kje so moje roke?« sem komaj izdavil.

Njene ustnice so se tresle. »Prometna nesreča. Kamion te je zbil na poti v službo. Zdravniki… niso jih mogli rešiti.«

V tistem trenutku se mi je svet sesul. Spomnil sem se na svoje tri otroke – Nejca, Evo in malega Tima. Kako jih bom objel? Kako jim bom pomagal pri domačih nalogah? Kako bom sploh živel?

Prvi dnevi so bili pekel. Zdravniki in sestre so mi pomagali pri vsaki najmanjši stvari – hranjenju, oblačenju, celo pri brisanju solz. Počutil sem se kot breme. Petra je bila ves čas ob meni, a videl sem utrujenost v njenih očeh. »Matej, skupaj bomo zmogli,« mi je šepetala ponoči, ko sem jokal v blazino.

Ko so me po treh tednih pripeljali domov v naše stanovanje v Domžalah, so otroci stali na hodniku in me gledali s strahom in radovednostjo. Nejc je prvi pristopil: »Ati, boš še vedno hodil z mano na nogomet?«

Zlomilo me je. »Nejc, bom… bom poskusil.«

Vsak dan je bil boj. Petra je morala prevzeti vse – službo, gospodinjstvo, skrb za otroke in zame. Moja tast in tašča sta prihajala pomagat, a napetost je rasla. Nekega večera sem slišal tastove besede v kuhinji: »Petra, ne moreš vsega sama. Matej je zdaj odvisen od tebe. Kaj boš naredila?«

Petra mu je tiho odgovorila: »On je moj mož. Ne bom ga pustila.«

A tudi ona je bila na robu. Nekega dne je planila name: »Zakaj si šel tisti dan v službo z avtom? Saj si vedel, da je bil sneg! Zakaj nisi ostal doma?«

Nisem imel odgovora. Sam sebi sem bil sovražnik.

Otroci so se začeli umikati. Eva ni več hotela k meni v naročje – ker ga ni bilo več. Tim me je gledal s široko odprtimi očmi in spraševal: »Ati, kdaj ti bodo roke zrasle nazaj?«

Vsak večer sem ležal buden in razmišljal o tem, kako bi bilo lažje za vse, če me ne bi bilo več. A potem sem slišal otroški smeh iz dnevne sobe in vedel sem – še vedno me potrebujejo.

Začel sem obiskovati rehabilitacijo v URI Soča. Tam sem srečal druge ljudi s podobnimi zgodbami. Neki starejši gospod, Jože iz Kamnika, mi je rekel: »Veš, Matej, življenje ti vzame marsikaj, ampak ti lahko še vedno daš veliko nazaj.«

Začel sem se učiti uporabljati proteze. Bilo je boleče in ponižujoče – kot otrok sem se učil držati žlico, tipkati po telefonu z nosom ali usti. Petra me je spodbujala: »Poglej te otroke – oni te potrebujejo celega, ne popolnega.«

Počasi so se stvari začele spreminjati. Nejc me je povabil na njegovo nogometno tekmo: »Ati, pridi gledat! Saj ni važno, če ne moreš brcati.« Eva mi je pokazala svojo risbo družine – narisala me je brez rok, a z velikim nasmehom.

Nekega popoldneva smo skupaj pekli palačinke. Jaz sem držal ponev s protezo in otroci so mi pomagali obračati palačinke. Smeh in moka po celi kuhinji – prvič po nesreči sem začutil nekaj podobnega sreči.

A težave niso izginile. Ljudje v bloku so šepetali za mojim hrbtom: »Uboga družina… kako bodo pa zdaj živeli?« Na občini so mi rekli: »Gospod Novak, invalidska pokojnina ni visoka. Morda bi lahko zaprosili za dodatno pomoč.« Počutil sem se kot berač.

Nekega dne me je obiskal prijatelj iz mladosti, Marko: »Matej, vem, da ti ni lahko. Ampak glej – še vedno si isti človek. Pridi k nam na piknik!« Sprva nisem hotel – bal sem se pogledov in pomilovanja. A Petra me je prepričala: »Če se ti skrivaš pred svetom, se bodo tudi otroci.«

Na pikniku so otroci tekali okoli mene in me vabili k igri. Markova žena mi je ponudila pijačo in rekla: »Matej, občudujem te. Malo ljudi bi zmoglo to, kar ti zmoreš.« Prvič po dolgem času sem začutil ponos.

Sčasoma sem začel pisati blog o svoji izkušnji. Ljudje iz vse Slovenije so mi pisali sporočila podpore – nekateri so delili svoje zgodbe o izgubi in boju z boleznijo ali invalidnostjo. Spoznal sem, da nisem sam.

Danes še vedno vsak dan znova premagujem ovire – fizične in psihične. Moja družina ni popolna kot iz reklame za jogurt; pogosto smo utrujeni, prepiramo se zaradi malenkosti in včasih si želimo pobegniti vsak na svoj konec sveta.

A ko zvečer ležim v postelji in poslušam dihanje svojih otrok ter Petre ob meni, vem: življenje mi je vzelo veliko, a mi je dalo novo moč.

Včasih se vprašam: Ali smo Slovenci res pripravljeni sprejeti drugačnost? Ali bomo znali videti človeka onkraj njegove invalidnosti? Kaj bi vi naredili na mojem mestu?