Ko moje življenje ni bilo več moje: Zgodba slovenske babice

»Marija, saj ti nimaš ničesar drugega, a ne? Saj si zdaj v penziji,« je rekla hči Petra, medtem ko je v naglici oblačila svojo najmlajšo, Evo. V kuhinji je dišalo po kavi, a jaz sem že vedela, da bo ta dan spet dolg. Vnuka Luka in Eva sta bila polna energije, jaz pa sem si želela le trenutek tišine. »Seveda, Petra, pripelji ju,« sem odgovorila, čeprav sem v sebi čutila upor. Kdaj je moje življenje postalo urnik drugih?

Ko sem šla v pokoj, sem sanjala o tem, da bom končno imela čas zase. Hotela sem obiskati prijateljico Anico v Ljubljani, se pridružiti pevskemu zboru in morda celo začeti slikati. A potem je Petra ostala sama z dvema otrokoma, njen mož Matej pa je delal v Avstriji. »Mama, res ne vem, kaj bi brez tebe,« mi je rekla tistega dne, ko mi je prvič pustila Luko za cel dan. Takrat sem bila ponosna. Zdelo se mi je, da sem še vedno potrebna.

A tedni so postali meseci. Vsak dan ob sedmih zjutraj sta bila Luka in Eva že pri meni. Petra je hitela v službo v zdravstveni dom, jaz pa sem postala varuška. Najprej sem še uživala v otroškem smehu in igri na dvorišču. A kmalu so se začeli kopičiti dnevi brez počitka. »Babica, lačen sem! Babica, kje so barvice? Babica, Eva joka!«

Moji prijatelji so me klicali: »Marija, greva na kavo?« Vedno sem imela isti odgovor: »Ne morem, pazim na vnuke.« Soseda Jožica me je enkrat vprašala: »A ti sploh še živiš zase?« Takrat sem se prvič zamislila. Kdaj sem nazadnje prebrala knjigo? Kdaj sem nazadnje šla na sprehod sama?

Nekega popoldneva je Luka razbil vazo, ki mi jo je podaril pokojni mož Franc. Zlomilo me je. Usedla sem se na stol in zajokala. Eva me je gledala z velikimi očmi: »Babica, zakaj jokaš?« Nisem znala odgovoriti. Petra je prišla pozno zvečer in me le bežno pogledala: »A sta bila pridna? Jutri pridem malo kasneje.« Ni opazila mojih rdečih oči.

Začela sem se počutiti kot gospodinjska pomočnica. Ko sem Petri omenila, da bi rada šla za vikend na morje s prijateljicami, me je pogledala kot izdajalko: »Mama, kako naj pa jaz potem v službo? Saj veš, da nimam nikogar drugega.«

Vsak večer sem sedela sama v kuhinji in poslušala tišino. Pogrešala sem Franca. On bi vedel, kaj naj rečem. On bi me objel in rekel: »Marija, tudi ti si pomembna.« A zdaj ni bilo nikogar.

Nekega dne me je obiskala Anica. Prinesla mi je domačo potico in rekla: »Marija, to nisi več ti. Kje je tista ženska, ki se je smejala in pela?« Pogledala sem jo in začutila sram. Kako naj ji povem, da ne znam več reči ne?

Tisto noč nisem spala. V glavi so mi odzvanjale Petrine besede: »Saj nimaš ničesar drugega.« Pa imam! Imam svoje želje, svoje sanje! Zakaj jih ne smem živeti?

Naslednji dan sem Petri rekla: »Petra, potrebujem nekaj dni zase. Ne morem več vsak dan paziti na Luko in Evo.« Njene oči so se napolnile z razočaranjem in jezo: »Mama, kako si lahko tako sebična? Saj veš, da nimam nikogar drugega!«

V meni se je dvignil val krivde. A hkrati tudi olajšanje. Prvič po dolgem času sem si dovolila misliti nase.

Petra me teden dni ni poklicala. Tudi vnukov nisem videla. Srce me je bolelo, a vedela sem, da moram vztrajati.

Počasi sem začela vračati koščke sebe. Prijavila sem se na tečaj slikanja v kulturnem domu. Z Anico sva šli na izlet na Bled. Prvič po letih sem se smejala iz srca.

Petra je čez čas prišla k meni domov. Bila je utrujena in žalostna. »Mama, oprosti. Nisem razumela, kako ti je bilo težko.« Objeli sva se in jokali obe.

Zdaj pazim na vnuke dvakrat na teden – ostale dni imam zase. Petra spoštuje moje meje in tudi sama išče pomoč.

Včasih ponoči še vedno poslušam tišino in se sprašujem: Zakaj smo ženske tako hitro pripravljene pozabiti nase zaradi drugih? Kdaj bomo končno začele verjeti, da smo tudi mi pomembne?