Prišli so z dvema kovčkoma – zgodba o garsonjeri in družinskih mejah
»Mami, res nimava kam drugam. Prosim, samo za nekaj dni,« je rekel Marko, ko je stal pred vrati z dvema velikima kovčkoma in mokro Ano v naročju. Zraven njega je bila še njegova žena Petra, ki je z rdečimi očmi nemo gledala v tla. Dež je tolkel po oknu, ura je bila skoraj polnoč. V tistem trenutku sem vedela, da nič več ne bo tako, kot je bilo.
Moja garsonjera v Šiški je bila moj svet. Majhna, a urejena, z enim samim kavčem, ki sem ga zvečer raztegnila v posteljo. Tukaj sem po ločitvi našla svoj mir. Vsak kotiček je imel pomen: polica za knjige, kjer sem brala po službi; majhna kuhinja, kjer sem kuhala za eno osebo; balkonček, kjer sem pila kavo in opazovala vrabce. In zdaj? Zdaj so vstopili trije ljudje, vsak s svojo bolečino in pričakovanji.
»Samo nekaj dni,« sem si ponavljala v glavi, ko sem jim pomagala razpakirati. Marko je bil vedno moj ponos – delaven, priden fant, a življenje ga ni prizanašalo. Izgubil je službo v gradbeništvu, Petra pa je bila na porodniški. Stanodajalec jim je nenadoma odpovedal najem. Vse to sem vedela, a nisem bila pripravljena na to, kako bo biti spet mama in babica pod isto streho.
Prvo noč nisem spala. Ana je jokala, Petra je tiho hlipala v kopalnici, Marko pa je nemočno sedel na robu kavča. V glavi so mi švigale misli: »Kaj če ostanejo dlje? Kako bom šla jutri v službo? Kje bom našla svoj mir?«
Naslednje jutro sem se prebudila ob zvoku otroškega joka in vonju po prežganem mleku. Petra je stala v moji kuhinji in se trudila pripraviti zajtrk. »Oprosti, Milena, nisem hotela…« je začela, a sem jo prekinila: »V redu je. Samo… paziva na red.«
A red je bil že izgubljen. Vsak dan so se kopičile malenkosti: Ana je razmetavala igrače po tleh, Marko je puščal umazane skodelice povsod, Petra pa je tiho prenašala vse skupaj in se trudila biti nevidna. Jaz pa sem čutila, kako se mi srce krči od napetosti.
Nekega večera sem sedela na balkonu in kadila cigareto – prvo po desetih letih. Slišala sem prepir iz dnevne sobe:
»Marko, ne moreš biti ves dan na kavču!«
»Kaj naj pa delam? Saj veš, da iščem službo!«
»Milena nas bo kmalu vrgla ven!«
V tistem trenutku sem začutila val krivde in besa hkrati. Zakaj jaz? Zakaj vedno jaz rešujem vse? Zakaj nihče ne vpraša, kako sem jaz?
Naslednji dan sem se odločila za pogovor. Ko smo sedeli za majhno mizo – jaz s kavo, Petra z Ano v naročju in Marko z mrkim pogledom – sem rekla:
»Poslušajte. Rada vas imam. Ampak tole ne gre več tako naprej. Potrebujem svoj prostor. Vi potrebujete svoj dom.«
Marko me je pogledal s solzami v očeh: »Mami, ne moreva še ven. Nimava kam.«
Petra je tiho dodala: »Če hočeš, greva z Ano k moji mami v Domžale…«
V meni se je vse trgalo. Kako naj izberem med lastnim mirom in pomočjo sinu? Kako naj rečem ne svoji vnukinji?
Dnevi so minevali v napetosti. Marko je začel hoditi na priložnostna dela – selitve, pomoč na gradbišču. Petra je iskala varstvo za Ano in razmišljala o vrnitvi v službo predčasno. Jaz pa sem vsak večer sedela na balkonu in gledala luči Ljubljane ter se spraševala: »Kje so moje meje? Sem slaba mama, če si želim biti sama?«
Nekega popoldneva me je obiskala soseda Marija. »Milena, si v redu? Zadnje čase te ni na kavici…« Sem ji povedala vse – o kaosu doma, o občutku ujetosti, o krivdi. Marija me je prijela za roko: »Veš kaj? Vsi imamo pravico do svojega miru. Tudi ti.«
Tiste besede so mi dale pogum. Naslednji dan sem Marku predlagala: »Poglejta, lahko vam pomagam pri iskanju stanovanja. Poznam eno gospo iz službe, ki oddaja sobo.« Petra me je objela in prvič po dolgem času sva jokali skupaj.
Po treh tednih so se preselili v majhno sobico na Viču. Ni bilo idealno, a bilo je njihovo. Ko so odšli, sem prvič po dolgem času spet zadihala s polnimi pljuči.
A ostal je grenak priokus – ali sem jih izdala? Ali sem sebična? Vsak vikend pridejo na obisk in Ana mi nariše risbico za hladilnik.
Zdaj sedim na svojem balkonu in gledam sončni zahod nad Rožnikom ter se sprašujem: »Je ljubezen do družine res vedno močnejša od ljubezni do sebe? Kje vi postavljate svoje meje?«