Poroka v senci žalosti: Ko ljubezen preživi smrt

»Tomaž, ali si prepričan, da to res želiš?« je mamin glas trepetal, ko je stala v kuhinji in gledala skozi okno na deževno dvorišče. Njene roke so se igrale z robčkom, ki ga je že skoraj raztrgala. Sam sem stal ob vratih, v obleki, ki sem jo kupil za najin dan. Dan, ki ga ni bilo več.

»Moram, mama. To je bila njena želja. Če ne naredim tega, bom imel občutek, da sem jo izdal.«

V tistem trenutku sem začutil težo vsega, kar se je zgodilo v zadnjih dveh tednih. Petra je umrla v prometni nesreči na poti iz službe v Ljubljani. Samo nekaj dni pred najino poroko. Vse je bilo že pripravljeno: šotor na travniku za hišo njenih staršev v Poljanski dolini, domača potica, ki jo je spekla njena babica, in glasbena skupina iz sosednje vasi. Vse je bilo pripravljeno – razen na to, da bo ona le še spomin.

Ko sem prvič stopil v njeno sobo po nesreči, sem našel zvezek z naslovom »Najin dan«. V njem so bile skrbno zapisane vse podrobnosti: katero cvetje si želi na mizi, katero pesem naj zaigrajo med prvim plesom, celo seznam ljudi, ki jih morava posebej povabiti. Vsaka stran je dišala po njej – po njeni natančnosti in sanjah.

»Tomaž, mogoče bi moral pustiti času čas…« je rekla sestra Maja, ko sem ji pokazal zvezek. »Ne moreš kar tako naprej, kot da se ni nič zgodilo.«

»Ne grem naprej, Maja. Samo… ne morem pustiti, da vse to izgine. Čeprav je ni več, so njene sanje še vedno tukaj.«

Tako sem začel pripravljati poroko – ne zase, ampak zanjo. Vsak korak je bil kot hoja po steklu. Ljudje v vasi so šepetali: »Uboga Petra…« »Kaj pa Tomaž? Saj ni normalen…« A nisem poslušal. Vsak večer sem sedel ob njenem grobu in ji bral iz njenega zvezka.

Na dan, ko bi morala biti najina poroka, sem se zbudil ob štirih zjutraj. Dež je bobnal po strehi. Oblekel sem sivo obleko in si zavezal kravato, ki mi jo je Petra podarila za rojstni dan. Ko sem stopil ven, me je pričakala skupina prijateljev – vsi v črnih oblekah, vsi s solzami v očeh.

»Tomaž, če si ti pripravljen, smo tudi mi.«

Skupaj smo odšli do pokopališča. Tam so že čakali Petri starši in nekaj najinih najbližjih prijateljev. Na njen grob sem položil šopek belih lilij – njenih najljubših rož. Prijateljica Anja je tiho zaigrala na kitaro pesem »Dan ljubezni«, kot si je Petra želela.

»Petra, danes bi morala postati moja žena. Obljubim ti, da te bom ljubil do konca svojih dni,« sem zašepetal in položil prstan na njen nagrobnik.

Solze so mi tekle po licih in nisem jih več skrival. Vsi okoli mene so jokali – celo njen oče, ki ga nikoli nisem videl jokati.

Po obredu smo se zbrali pri Petrih doma. Njena mama je postregla potico in kavo. Nihče ni govoril o prihodnosti – vsi smo bili ujeti v trenutek med tem, kar bi moralo biti, in tem, kar je ostalo.

Zvečer sem sedel sam na klopci pred hišo in gledal v prazno dvorišče. Slišal sem glasove iz hiše – pogovore o tem, kako življenje teče naprej, kako bo treba nekega dne spet vstati in iti naprej.

A jaz nisem mogel. Vsak kotiček te hiše me je spominjal nanjo: na njen smeh med pripravo potice, na njene načrte za prihodnost, na njene sanje o družini in otrocih.

Nekaj dni kasneje me je obiskal Petri brat Rok.

»Tomaž, veš… Petra bi bila ponosna nate. Ampak ne pozabi nase. Ne moreš živeti samo za spomine.«

»Ne vem več, kako živeti brez nje.«

»Nihče ne ve. Ampak moraš poskusiti.«

V naslednjih tednih sem se trudil najti smisel v vsakdanjih stvareh: v delu na polju, v pogovorih s sosedi, v dolgih sprehodih po gozdu nad vasjo. A vsak večer sem se vračal na pokopališče in ji pripovedoval o svojem dnevu.

Ljudje so počasi prenehali šepetati za mojim hrbtom. Nekateri so celo začeli prihajati k meni po nasvet ali tolažbo – kot da bi moje žalovanje dalo drugim dovoljenje govoriti o svojih bolečinah.

Nekega dne me je obiskala stara soseda Marija.

»Tomaž, veš… tudi jaz sem izgubila moža premlada. Takrat mi nihče ni dovolil žalovati tako kot ti zdaj. Mogoče si nam pokazal nekaj pomembnega.«

Zavedel sem se, da nisem sam v svoji bolečini – da nas je veliko takih, ki nosimo izgubo kot nevidno rano.

Danes mineva leto dni od tistega dne. Še vedno grem vsak teden k Petri na grob in ji prinesem lilije. Še vedno nosim prstan na verižici okoli vratu.

Včasih se vprašam: Ali lahko ljubezen res preživi smrt? Ali lahko izpolnimo sanje nekoga drugega in pri tem ne izgubimo sebe?

Kaj bi vi naredili na mojem mestu?