Moja hči je izbrala svojo taščo namesto mene: Zadnja sem izvedela, da bo postala mama

»A res misliš, da si naredila vse prav?« je v meni odmeval glas moje hčerke Tine, ko sem tistega večera sedela sama v kuhinji. Prsti so mi drhteli nad skodelico kamiličnega čaja, ki ga nisem mogla popiti. Vse življenje sem se trudila biti dobra mama. Ko je bil njen oče, Jože, še živ, sva skupaj gradila dom v Mostah, kjer ni nikoli manjkalo topline – ali vsaj tako sem mislila.

A zdaj, ko je Tina odrasla in poročena z Markom, se mi zdi, kot da sem postala le senca v njenem življenju. Zadnja sem izvedela, da je noseča. Zadnja! In to ne od nje, ampak od sosedove Marije, ki mi je med nakupovanjem v Mercatorju čestitala za bodočega vnuka. »Kako lepo, Ana! Saj boš najboljša babica!« mi je rekla in jaz sem se samo nasmehnila, čeprav sem v sebi začutila, kot bi mi nekdo izpulil srce.

Ko sem prišla domov, sem Tini poslala sporočilo: »Ali je res?« Odgovorila mi je šele čez tri ure: »Nisem še želela povedati vsem.« Vsem? Jaz sem vendar njena mama! Zakaj nisem bila prva? Zakaj nisem bila vsaj druga? Zakaj sem bila zadnja?

Spomini so me preplavili. Ko je bila Tina majhna, sem ji vsak večer pela uspavanke in ji brala pravljice. Ko je imela vročino, sem bedela ob njeni postelji. Ko je padla s kolesom in si razbila koleno, sem ji poljubila rano in ji obljubila, da bo vse v redu. Ko je prvič jokala zaradi fanta, sem jo objela in ji rekla, da bo še srečna.

A zdaj? Zdaj jo tolaži nekdo drug. Njena tašča, gospa Marjeta iz Domžal, ki ima vedno čas za Tino. Skupaj hodita na kavo v center Ljubljane, skupaj izbirata otroška oblačila v Cityparku. Marjeta ji kuha juhe in ji nosi domače piškote. Jaz pa? Jaz dobim kratka sporočila in vljudne nasmeške na družinskih kosilih.

Nekega dne sem zbrala pogum in jo povabila na kosilo. Pripravila sem njeno najljubšo joto in spekla potico po receptu moje mame. Ko je prišla, je bila tiha. »Tina, zakaj mi nisi povedala?« sem vprašala naravnost.

Pogledala me je s tistimi velikimi rjavimi očmi, ki so bile vedno polne življenja – zdaj pa so bile polne nečesa drugega. »Mami, nisem vedela, kako ti povedati. Vedno si tako čustvena… Bala sem se tvoje reakcije.«

»Moje reakcije? Tina, jaz sem tvoja mama!«

»Vem… Samo… Z Marjeto se lažje pogovarjam o teh stvareh. Ona me ne obsoja.«

»Obsojam? Kdaj sem te obsojala?«

Tišina. V zraku je viselo nekaj težkega in neizrečenega. Spomnila sem se vseh tistih trenutkov, ko sem jo skušala zaščititi pred svetom – morda preveč. Ko ni hotela študirati prava kot jaz, ampak socialno delo, sem bila razočarana. Ko se je odločila za Marka, ki ni imel stalne službe, sem ji skušala dopovedati, naj še premisli. Morda sem res prevečkrat želela odločati namesto nje.

»Mami… Včasih imam občutek, da me ne vidiš takšne, kot sem.«

Bolelo me je. A nisem znala odgovoriti drugače kot z molkom.

Tisti večer nisem mogla spati. V glavi so mi odzvanjale njene besede: »Lažje mi je z Marjeto.« Kako je mogoče? Kako lahko nekdo drug zasede moje mesto? Ali nisem dala vsega zanjo?

Naslednje tedne sem opazovala Tino od daleč. Na Facebooku so se vrstile slike z Marjeto: na sprehodu po Tivoliju, na tržnici v Domžalah, celo na ultrazvoku! Jaz pa sem bila povabljena le na uradne dogodke – rojstni dan Marka ali skupno kosilo pri njih doma.

Začela sem dvomiti vase. Sem res slaba mama? Sem preveč posesivna? Preveč zahtevna? Ali pa preprosto nisem več potrebna?

Nekega popoldneva me je poklicala sestra Mojca: »Ana, ne bodi užaljena. Tina te ima rada – samo odrasla je. Pusti ji dihati.«

A kako naj pustim dihati svoje srce?

Ko se je rodil mali Lovro, so me poklicali šele naslednji dan. Marjeta je bila že tam – prva je držala vnuka v naročju. Ko sem prišla v porodnišnico, me je Tina objela na hitro in rekla: »Mami, oprosti… Vse je bilo tako hitro.«

Stala sem ob postelji in gledala malega Lovra. Bil je popoln – drobne ročice, temni lasje kot Tina nekoč. Solze so mi polzele po licih.

Marjeta me je pogledala s tistim samozadovoljnim nasmeškom: »Ana, a ni krasen?«

Nisem mogla odgovoriti. V meni se je nabirala žalost in ljubosumje – občutki, ki jih nisem poznala.

Doma sem ure in ure sedela pred starimi albumi in gledala slike male Tine – kako jo držim v naročju, kako jo učim voziti kolo pred blokom na Fužinah… Kje sem izgubila stik? Kdaj sem postala odveč?

Poskušala sem se pogovoriti z njo še večkrat. Vedno znova sva končali pri istih temah: moja pričakovanja, njena potreba po svobodi.

»Mami… Rada te imam. Ampak potrebujem prostor zase.«

»Prostor zase? Saj si vendar moja hči!«

»In prav zato…«

Nisem razumela. Ali pa nisem hotela razumeti.

Zdaj sedim tukaj – sama v kuhinji – in pišem te besede. Tina mi pošilja slike malega Lovra prek WhatsAppa; Marjeta pa ga vsak teden pelje na sprehod v park Zvezda.

Včasih se vprašam: Ali smo matere res lahko kdaj pripravljene spustiti svoje otroke? Ali pa jih s svojo ljubeznijo nehote potisnemo stran?

Kaj bi vi naredili na mojem mestu?