Ko po ločitvi ostaneš brez vsega: Moja zgodba o izdaji, boju za dostojanstvo in novem začetku

»Alenka, a res misliš, da boš sama zmogla?« je zadrhtel glas moje mame odmeval po kuhinji, kjer sem sedela na stolu in strmela v prazno skodelico kave. Roke so se mi tresle, srce mi je razbijalo. Včeraj sem podpisala ločitvene papirje. Andrej je odšel – ne le iz najinega stanovanja, ampak iz mojega življenja. In s seboj je odnesel vse: avto, prihranke, celo najinega psa Luno. Ostala sem sama v praznem stanovanju v Šiški, kjer so še vedno visele slike najinega skupnega življenja.

»Mama, nimam izbire. Ne morem več živeti v laži,« sem ji komajda odgovorila. V resnici pa sem si želela samo zakričati. Leta sem verjela, da sva z Andrejem srečna. Da so prepiri zaradi denarja in njegove pozne službe le faza. A potem sem našla tista sporočila na njegovem telefonu – »Pogrešam te, Tanja« – in vse se je sesulo.

Prijateljice so mi govorile: »Alenka, nisi prva in ne zadnja. Vzemi si čas zase.« Ampak kako naj si vzamem čas zase, če pa nimam niti za položnice? Andrej je bil tisti, ki je skrbel za finance. Jaz sem delala v knjižnici na polovični delovni čas – zaradi otrok, ki jih nikoli nisva imela. Zdaj pa sem ostala brez vsega.

Najhuje je bilo, ko sem morala poklicati očeta. »Ata, Andrej me je pustil. Nimam več ničesar.« Na drugi strani tišina. Potem pa: »Saj sem ti rekel, da ni pravi zate. Vedno si bila preveč naivna.«

Solze so mi polzele po licih. Vedno sem bila tista »preveč čustvena«, »preveč zaupljiva«. In zdaj sem bila še »preveč sama«. Soseda Marija me je tisti večer povabila na čaj. »Veš, Alenka, jaz sem tudi šla skozi to. Samo da takrat ni bilo nobene podpore. Ti imaš vsaj nas.«

A jaz nisem čutila nobene podpore. Prijateljice so imele svoje družine, svoje skrbi. Mama in ata sta bila razočarana – ne nad Andrejem, ampak nad menoj, ker nisem znala »zdržati«. V službi so me gledali postrani: »A si slišala? Alenka se je ločila.« Kot da je to nalezljiva bolezen.

Vsak dan sem se zbujala v tišino. Včasih sem si želela, da bi me kdo poklical – tudi če bi bil to Andrej, ki bi mi rekel, da se vrača. A on se ni oglasil. Slišala sem, da zdaj živi s Tanjo v Domžalah. Da je ona noseča.

Nekega dne me je poklicala njegova mama: »Alenka, veš, Andrej ni slab človek. Samo… življenje ga je zaneslo.« Skoraj bi se zasmejala – ali pa zakričala. Kako lahko nekdo tako zlahka pozabi na vse skupne trenutke? Na obljube? Na načrte?

Začela sem hoditi na dolge sprehode po Rožniku. Tam sem lahko jokala brez prič. Tam sem lahko kričala v gozd in nihče ni slišal mojega obupa. Počasi sem začela pisati dnevnik – vsak dan eno stran o tem, kaj čutim. Najprej so bile to samo kletvice in žalost, potem pa so prišli tudi trenutki upanja.

Nekega večera me je poklicala prijateljica Petra: »Alenka, greva na koncert v Kino Šiška?« Prvič po mesecih sem rekla: »Ja.« Med glasbo sem začutila nekaj pozabljenega – življenje.

A težave niso izginile. Stanovanjski kredit je ostal na meni. Banka ni imela usmiljenja: »Če ne boste plačevali obrokov, bomo morali sprožiti izvršbo.« Mama mi je prinesla nekaj denarja: »To je vse, kar lahko dam.« Oče pa je le zamahnil z roko: »Sama si si kriva.«

Nekega dne sem srečala Andreja na tržnici v Mostah. Bil je z nosečo Tanjo. Pogledal me je in rekel: »Upam, da si dobro.« Samo prikimala sem in odšla naprej. Srce mi je razbijalo še ure potem.

Začela sem iskati dodatno delo – čistila sem stopnišča v bloku ponoči in urejala knjige v knjižnici podnevi. Vsak evro je šel za položnice in hrano. Včasih sem si privoščila kavo v lokalu na vogalu – samo zato, da nisem bila doma sama s svojimi mislimi.

Počasi so se odnosi z mamo izboljšali. Prišla je na obisk in mi prinesla domače piškote: »Veš, Alenka, ponosna sem nate. Nisi obupala.« Oče pa še vedno ni mogel odpustiti – ne meni in ne sebi.

Nekega dne me je poklicala knjižničarka Silva: »Alenka, razpisali so novo delovno mesto za polni delovni čas. Prijavi se!« Dneve in noči sem pripravljala prošnjo in molila, da bi me sprejeli.

Ko sem prejela klic: »Sprejeti ste!« – sem prvič po dolgem času zajokala od sreče.

Zdaj mineva leto dni od ločitve. Stanovanje še vedno ni dom – a vsaj ni več zapor spominov. Vsak dan znova gradim sebe iz drobcev poguma in upanja.

Včasih se vprašam: Zakaj ženske v Sloveniji še vedno nosimo breme sramu po ločitvi? Zakaj nas družba raje obsoja kot podpira? Ste tudi vi to doživeli ali poznate koga? Kako ste našli moč za nov začetek?