Zakaj me nihče ni poklical? – Zgodba o eni proslavi in mnogih neizrečenih besedah

»Zakaj me nihče ni poklical?« je odmevalo v moji glavi, ko sem opazovala Marijo, mojo taščo, kako je stala na pragu naše stare hiše v Prekmurju. Njene oči so bile rdeče, ustnice stisnjene v tanko črto. V rokah je držala šopek rož, ki jih je očitno nabrala na poti, a zdaj so visele ob njenem boku, skoraj pozabljene.

»Marija, saj ni bilo namerno,« sem začela previdno, a me je prekinila z dvignjeno roko. »Ne govori, Ana. Vem, da nisem več pomembna. Samo to sem želela vedeti.«

Vsi smo stali okrog mize, kjer so še dišale potica in domači kruh. Otroci so se igrali na dvorišču, mož Peter pa je nemočno gledal v tla. V zraku je visela napetost, ki je ni mogel razbiti niti vonj po sveže pečenih piškotih.

Vse se je začelo tisti teden, ko smo načrtovali rojstni dan za našo najmlajšo hčerko Laro. Želeli smo preprost piknik na travniku za hišo, povabili nekaj prijateljev in sorodnikov. Peter je rekel: »Pokliči mamo, da pride.« Jaz pa sem v naglici pozabila. Res sem pozabila. In potem je bilo prepozno.

Ko sem naslednji dan videla Marijo pred vrati, sem vedela, da nekaj ni v redu. Nič ni rekla o zabavi, samo tiho je sedla v kuhinjo in gledala skozi okno. Ko sem ji ponudila kavo, jo je zavrnila. »Ne bom motila. Saj nisem več del vaše družine.«

Peter je poskušal razložiti: »Mama, Ana je imela toliko dela… Saj veš, kako je z otroki in službo…«

Marija ga je ostro pogledala: »Vedno najdeš izgovore zanjo. Ampak jaz sem tvoja mama! Ali sem res tako nepomembna?«

V meni se je nabiral občutek krivde. Spomnila sem se vseh let, ko me je Marija sprejela v družino, ko mi je pomagala z otroki, ko mi je prinašala domače jajce in mleko iz vasi. Vedno je bila tam – dokler ni postala odveč.

Tisti večer sem dolgo sedela v kuhinji in poslušala tišino. Peter je šel spat brez besed. Otroci so spali, jaz pa sem gledala v prazno skodelico čaja in razmišljala o vseh neizrečenih besedah med mano in Marijo.

Naslednji dan sem jo poklicala. Telefon je zvonil dolgo, preden se je oglasila. »Ana? Kaj želiš?«

»Marija… oprosti. Res mi je žal. Pozabila sem te poklicati za Larino zabavo. Ni bilo namerno.«

Na drugi strani je bila tišina. Nato je rekla: »Veš, Ana… Ko si starejši, si želiš samo to, da te kdo potrebuje. Da si del nečesa. Ko pa te nihče ne pokliče… se počutiš kot duh.«

Solze so mi polzele po licih. »Marija, potrebujemo te. Jaz te potrebujem.«

»Ne vem več,« je tiho rekla in prekinila klic.

Tisti teden sem jo večkrat obiskala v njeni hiši na robu vasi. Vsakič me je sprejela hladno, a vedno mi je skuhala kavo in postavila piškote na mizo – kot nekoč. Pogovarjali sva se o vremenu, o vrtu, o sosedih – nikoli pa o zabavi ali o tem, kar naju je res bolelo.

Peter mi je rekel: »Pusti ji čas. Mama ni taka, da bi hitro odpustila.«

A jaz nisem mogla čakati. Vsak dan me je grizlo vprašanje: ali sem res tako slaba snaha? Ali sem res pozabila na človeka, ki mi je bil kot druga mama?

Nekega popoldneva sem šla do nje z Laro za roko. Lara je stekla k babici in jo objela: »Babica, zakaj nisi bila na moji zabavi?«

Marija se je sklonila k njej in jo stisnila k sebi. »Nisem vedela zanj, srček.«

Lara jo je pogledala z velikimi očmi: »Ampak zdaj si tukaj.«

Takrat sem prvič po dolgem času videla nasmeh na Marijinem obrazu.

Ko sva šli domov, mi je Marija tiho rekla: »Ana… mogoče bi lahko prišli naslednji teden na kosilo? Pripravila bom tisto tvojo najljubšo govejo juho.«

Solze so mi znova zalile oči. »Z veseljem.«

A kljub temu sem vedela – rana ostaja. V naši družini so besede pogosto ostale neizrečene; zamere so se kopičile pod površjem kot voda pod ledom.

Na kosilu pri Mariji smo sedeli vsi skupaj – jaz, Peter, otroci – in jedli govejo juho ter domače štruklje. Pogovarjali smo se o vsakdanjih stvareh; smejali smo se Larini novi pesmi iz vrtca in poslušali Petrove zgodbe iz službe.

A vsakič, ko sem pogledala Marijo v oči, sem videla senco žalosti – tisto tiho vprašanje: »Zakaj me nihče ni poklical?«

Včasih se vprašam: koliko družin v Sloveniji razjeda prav ta tišina? Koliko babic sedi same v svojih hišah in čaka na klic ali povabilo? In zakaj nam je tako težko izreči preprosto oprosti?

Mogoče bi morali pogosteje poklicati drug drugega – še preden postanemo duhovi v lastnih družinah.