Kdo ima pravico odločati o imenu mojega sina? Moj boj v senci moževe družine
»Ne boš mu dala tega imena!« je odmevalo po dnevni sobi, ko je moja tašča, gospa Marija, s tresočim glasom presekala tišino. V rokah sem držala skodelico kamiličnega čaja, ki je v tistem trenutku skoraj zdrsnila iz mojih prstov. Mož, Aleš, je sedel poleg mene in gledal v tla, kot da bi želel izginiti. V zraku je visela napetost, ki se je nabirala že mesece, morda celo leta.
Vse se je začelo tisti večer, ko sva z Alešem prvič omenila, da bova sinu dala ime Vid. Preprosto ime, ki mi je bilo vedno všeč – močno, jasno in slovensko. A zame je pomenilo še več: moj dedek je bil Vid, človek, ki me je naučil poguma in poštenosti. Ko sem to povedala Alešu, je le pokimal. »V redu, če ti to veliko pomeni.« Nisem vedela, da bo to sprožilo plaz.
Že naslednji dan me je poklicala tašča. »Tega imena ne moreš dati! Pri nas so bili vedno Franci ali Jožeti. To je tradicija!« Njene besede so me zabolele bolj, kot sem si želela priznati. Vedno sem si želela biti sprejeta v njihovo družino – a vedno sem bila tista »ta druga«, tista iz Ljubljane, ki ne razume podeželskih navad.
Ko sem Alešu povedala za pogovor, je le zamahnil z roko: »Pusti mamo, bo že minilo.« A ni minilo. Vsak obisk pri njih na vasi je bil poln namigovanj in tihega neodobravanja. Njegov oče, gospod Jože, je le molče gledal skozi okno in si prižigal cigareto za cigareto. Njegova sestra Petra pa me je gledala z mešanico pomilovanja in posmeha.
Ko sem bila v sedmem mesecu nosečnosti, so me začeli klicati sorodniki – vsak s svojo zgodbo o tem, kako pomembna je tradicija in kako bi bila sramota, če bi prekinila dolgo vrsto Francijev v družini. Počutila sem se kot tujek v lastnem življenju. Moja mama mi je svetovala: »Draga moja, to je tvoj otrok. Ne pusti se!« Toda vsakič, ko sem skušala govoriti z Alešem o tem, se je umaknil: »Ne želim si kreganja.«
Noči so postajale vse daljše. Ležala sem budna in poslušala tišino stanovanja v Šiški. Včasih sem se spraševala, ali sem res tako sebična, ker si želim nekaj svojega. Ali ni pravica do imena otroka nekaj najbolj osnovnega? Zakaj moram vedno popuščati?
Rojstvo sina bi moralo biti najsrečnejši trenutek mojega življenja. A že v porodnišnici so me obiskali Aleševi starši – s šopkom nageljnov in hladnimi nasmeški. »Kako mu bo ime?« me je vprašala tašča in pogledala naravnost skozi mene. »Vid,« sem rekla tiho. V tistem trenutku se je njen obraz spačil v grimaso. »To ni naše ime!«
Aleš je stal ob strani in ni rekel ničesar. Počutila sem se sama kot še nikoli. Ko so odšli, sem jokala dolgo v noč. Sestri v porodnišnici sta me tolažili: »Saj bo bolje. Zdaj ste vi mama.« A jaz sem čutila le praznino.
Doma so se stvari še poslabšale. Vsak obisk Aleševih staršev je bil poln napetosti. Ko sem dojila Vida v dnevni sobi, je tašča šepetala Alešu: »Še vedno lahko spremenita ime.« Petra mi je pošiljala članke o pomenu družinske tradicije in celo predlagala kompromis: »Naj bo vsaj Vid Franc.«
Nekega večera sem zbrala pogum in se postavila zase. »Aleš, to ni več vzdržno. To je najin otrok! Zakaj ne moreš stati ob meni?« Pogledal me je s tistim utrujenim pogledom: »Ne razumem, zakaj ti to toliko pomeni.«
V meni se je nekaj zlomilo. »Ker hočem vsaj en del sebe ohraniti! Ker nočem biti samo žena in mama po vaši meri!« Prvič sem zakričala nanj. Prvič sem začutila svojo moč – in svojo osamljenost.
Naslednji dan sem spakirala nekaj stvari in odšla k svoji mami v Moste. Tam sem prvič po dolgem času spet zadihala s polnimi pljuči. Mama me je objela: »Ponosna sem nate.«
Aleš me je klical vsak dan. Najprej je bil jezen: »Kako si lahko tako sebična?« Potem žalosten: »Pogrešam tebe in Vida.« Po enem tednu sva se dobila na kavi v Tivoliju. Bil je tiho dolgo časa.
»Veš, nisem vedel, da ti to toliko pomeni,« je rekel končno. »Meni ni bilo nikoli pomembno ime. Samo mir sem hotel.«
»Jaz pa ne morem več živeti v senci tvoje družine.«
Po dolgem pogovoru sva se odločila za skupno terapijo pri psihologinji Tanji v centru mesta. Prvič sva oba povedala svoje strahove in želje na glas – brez strahu pred obsodbo.
Danes ima najin sin še vedno ime Vid. Aleševa družina ga počasi sprejema – čeprav še vedno s kančkom grenkobe v glasu vsakič, ko ga pokličejo po imenu.
Jaz pa sem končno našla svoj glas. Ne samo kot mama ali žena – ampak kot jaz sama.
Včasih ponoči gledam svojega sina in se sprašujem: Koliko žensk v Sloveniji še vedno živi v senci pričakovanj drugih? Kdaj bomo končno dovolj pogumne, da rečemo: Dovolj je? Kaj bi ve naredile na mojem mestu?